Fran ŠEŠEK

Njegov oče je bil Franc Šešek, po poklicu davčni uradnik, doma iz Ljubljane, mati pa Ana, rojena Engelsberger, hči kovaškega mojstra iz Krškega. Imel je starejšega brata Aleksandra, rojenega v Ilirski Bistrici, ki je maturiral na gimnaziji v Novem mestu leta 1892, kasneje pa je kot sodnik deloval v Bosni.

Zaradi očetove službe se je družina veliko selila, kmalu po njegovem rojstvu iz Senožeč v Krško, kjer je začel obiskovati šolo. Leta 1889 so se preselili v Novo mesto, kjer je od leta 1891 obiskoval gimnazijo in jo zaključil z maturo leta 1899. Istega leta se je vpisal na pravno fakulteto na Dunaju. Bil je Knafljev štipendist in vseskozi marljiv študent. Opravil je prvi državni izpit, odslužil enoletni vojaški rok, aprila 1903 pa kot rezervni poročnik odšel na orožne vaje v Miškolc na Ogrskem, kjer se je prehladil, dobil pljučnico in čez nekaj mesecev doma v Novem mestu umrl za posledicami jetike.

V slovensko literarno zgodovino se je Franc Šešek zapisal zaradi literarne dejavnosti na novomeški gimnaziji in tesnega prijateljstva s pesnikom Dragotinom Kettejem. V petem razredu gimnazije je sodeloval s sošolcem Erazmom Grudnom v dijaškem društvu Ilirija. Leta 1896 je uredil rokopisni list z istim imenom, v njem objavil več pesmi, dramo v petih dejanjih z naslovom O polnoči in potopis Iz Novega mesta v Trst. V Šeškovi zapuščini sta še dve veseloigri, enodejanka Mutec in igra v petih dejanjih Zaklad, ter novela Upaj!, ki jih je napisal še pred tem obdobjem. Igra Mutec je bila v začetku leta 1896 uprizorjena v nekdanji kasarni, današnji stavbi sodišča v Novem mestu.

Jeseni 1896 so prišli na novomeško gimnazijo kar štirje nekdanji člani ljubljanske Zadruge, Josip Žorž, Bojan Drenik, Julijan Železnikar in Dragotin Kette, s katerimi se je Šešek hitro spoprijateljil. Po ljubljanskem vzoru so tudi v Novem mestu novembra 1869 ustanovili literarno Zadrugo in Šešek je kmalu postal njen tajnik. Vestno je vodil tajniško knjigo do razpada Zadruge julija 1897. Društvo je bilo tajno in narodno, kjer so člani nemoteno izražali svoje mnenje. V tem času je Šešek v Zadrugi nastopil s tremi pripovednimi spisi, Kmetska smrt, Ljubeča srca in Samostanka.

Šešek je bil najboljši prijatelj pesnika Ketteja v Novem mestu. Maturiral je eno leto za njim. Po Kettejevi smrti je prepisal ostanke njegove zapuščine in prispeval gradivo za njegov življenjepis. Kettejeva pisma je pred smrtjo uničil, pred tem je posamezne odlomke iz njih navajal v pismu Niku Županiču, le-ti pa so kasneje izšli v Županičevih spominih z naslovom Dragotin Kette.