Foto galerija
Osnovno šolo je obiskoval na Vačah in Ljubljani, kjer je tudi obiskoval gimnazijo. Po končanem študiju slavistike in klasične filologije na Dunaju je leta 1869 odšel v Rusijo, v Petrograd in Moskvo, kjer je opravil profesorski izpit iz latinščine, grščine in ruščine ter ruske zgodovine in zemljepisa, nato pa postal gimnazijski profesor v Vadimirju in Harkovu v Rusiji (1870 – 1872), Dunaju (1873 – 1876) in Zagrebu (od 1876 do 1890). V Zagrebu je vse do smrti poučeval slovenski jezik na vseučilištu.
Pisal je domoljubne pesmi in krajše romantične povesti. Kot poznavalec ruske literature je seznanjal slovensko javnost z deli Nikolaja Vasiljeviča Gogolja, Mihaila Jurjeviča Lermontova in Ivana Sergejeviča Turgenjeva. Kot slovenski izobraženec je videl prihodnost v povezavi z drugimi južnoslovanskimi narodi in pa z velikim ruskim narodom.
Kot pobudnik za slovansko skupnost ni gledal le na dobre strani slovanske prosvete, ampak je kot kulturni kritik odkrival tudi njene slabosti in hibe; to mu je omogočila njegova visoka izobrazba, pridobljena ob študiju sodobne evropske filozofije in kulture.
Objavljal je številna književna poročila, največ iz ruske književnosti (SS) in pisal v hrvaškem jeziku.
Nekaj o važnosti pesništva v obče, in posebno slovenskega za našo mladino, 1864
Oskrbnik Lebeškega grada, romantična povest, 1865
Mala Furlanka, novela, 1867
Gostinja, novela, 1867
Roza, komedija, 1869
Pisma iz Rusije, 1870
Russland seit Aufhebung der Leigemschaft, knjiga, 1875
Žensko vprašanje, govor, 1881
Naše obzorje, razprava, 1883