Foto galerija
Rojen v Celju, šolal se je po različnih krajih Slovenije, saj se je oče (ing. rudarstva) z družino večkrat selil. Po zaključenem univerzitetnem študiju metalurgije se je zaposlil v Železarni Štore, s katero je ostal ob prekinitvah povezan večino kasnejše delovne kariere. V letih 1966/67 je delal v New Delhiju v okviru projektov SMELT, po povratku pa od 1969 do 1971 kot poklicni podpredsednik, od leta 1971 do 1974 pa kot predsednik Skupščine občine Celje. Po izteku mandata je postal v železarni najprej pomočnik direktorja, od 1976 do 1987 pa je delal kot glavni direktor oz. predsednik poslovodnega odbora. Do upokojitve leta 1994 je bil svetovalec glavnega direktorja v Poslovnem sistemu Slovenskih železarn v Ljubljani.
Vzporedno z osnovnim je potekalo njegovo širše strokovno in družbenopolitično delo doma in v tujini. Med drugim velja izpostaviti večletno strokovno delo v Združenju svetovnih proizvajalcev jekla v Ženevi (eno leto kot podpredsednik združenja). Celje je med letoma 1971 in 1974 doživljalo dinamičen gospodarski, gradbeni in komunalni razvoj. Modernizirajo se velika podjetja (Cinkarna, železarna), nastajajo velike stanovanjske soseske; Otok III, Hudinja in Nova vas, zgrajena sta mostova v Liscah in Polulah, gradijo se šolski (Glazija, STŠ) in načrtujejo sejemski ter zdravstveni objekti.
Pokopan je na Plečnikovih Žalah v Ljubljani.
Germadnik, J. Vodili so Celje: celjski župani, sekretarji in predsedniki v 20. stoletju. Celje: Osrednja knjižnica, 2005, str. 146–149.
Žerdin, A. Burnik, Dušan. V: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zvezek: Ble-But. Ljubljana: Založba ZRC, 2018, str. 488.
Avtobiografski podatki Dušana Burnika, predani Domoznanskemu oddelku Osrednje knjižnice Celje za potrebe razstave in Celjskega biografskega leksikona (26. 2. 2003).