Foto galerija
Gimnazijo je obiskoval na Ptuju. Rudarstvo je študiral najprej v Ljubljani in nato še v Leobnu, kjer je diplomiral (1942) in doktoriral (1944). Leta 1946 je s področja rudarstva diplomiral še na rudarski visoki šoli v Přibramu (Češka) in hkrati absolviral študij metalurgije ter ga zaključil z diplomo v Ljubljani (1950).
Od leta 1946 je delal na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo, od leta 1961 kot izredni profesor. Leta 1951 je postal vodja Inštituta za toplotno tehniko in metalurške peči na Tehniški fakulteti. Svoje znanje je dopolnjeval v Nemčiji (1953–1955, 1959, 1965) in Franciji (1959–1960).
Raziskoval je uporabnost domačega premoga za izdelovanje metalurškega koksa in zasnoval prvo napravo za pripravo varovalnega plina v Jugoslaviji ter se ukvarjal z uporabo plinskih goriv v jeklarstvu. Vodil je seminarje za toplotne tehnike jugoslovanskih železarn in livarn. Uvedel je sistematične toplotnotehnične analize obratovanja metalurških peči. Njegove preiskave peči in predlogi za izboljšanje dela v železarnah so pripomogli k modernizaciji in racionalizaciji obratovanja teh agregatov. Področje toplotne tehnike je vključil v študij metalurgije.
Objavil je trinajst strokovnih in znanstvenih člankov ter dva učbenika.
D. Pavko, B. Sicherl: Preiskava kovaške in žarilne peči železarne Ravne, 1960.
Daljinski plin kot gorivo za metalurgijo, 1964
Strujanje v ogrevanih pečeh, 1965
Red dela s srebrnim vencem (1965)
A. Paulin: Enciklopedija Slovenije, 8 zvezek, Ljubljana, 1994, str. 277.
Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, Ljubljana, 2008, str. 803.
B. Sicherl: V spomin Dragotinu Pavku, Delo, št. 137 (24. 5. 1966), str. 5.