Foto galerija
Bil je slikar in grafik. Med letoma 1943 in 1944 je obiskoval slikarsko šolo Mateja Sternena in risarsko šolo pri Francetu Goršetu. Leta 1944 so ga zaprli in internirali v Dachau, od koder se je vrnil po koncu vojne. Leta 1946 se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je študiral pri G. A. Kosu, F. Miheliču, B. Jakcu, R. Debenjaku, N. Pirnatu in S. Pengovu. Po diplomi pri prof. G. A. Kosu leta 1950 je nameraval opraviti specialko pri prof. G. Stupici, vendar jo je po prvem semestru prekinil zaradi prevelikega učiteljevega vpliva na način slikanja. V letih 1952 in 1957 je bil zaposlen kot gimnazijski profesor v Novem mestu, kjer je poučeval risanje in umetnostno zgodovino, nato je deset let vodil likovni oddelek v Centru za estetsko vzgojo (poznejšem Pionirskem domu). Med letoma 1953 in 1956 se je izpopolnjeval na študijskih potovanjih po Evropi (Pariz, Amsterdam, Italija) ter v letu 1958/59 s pomočjo štipendije Moše Pijade gostoval v grafičnem ateljeju J. Friedlaenderja v Parizu, kjer se je seznanil tudi z aktualno umetniško produkcijo tistega časa. Od leta 1969 do 1984 je bil profesor na slikarskem in grafičnem oddelku Akademije za likovno umetnost v Ljubljani. Leta 1979 je bil gostujoči profesor na grafičnem oddelku likovne akademije v Monsu v Belgiji. Od leta 1980 do smrti leta 2014 je živel in delal v Slovenj Gradcu. Kot vplivi iz ozadja, so za razvoj Borčićevega slikarstva pomembne tri slikarske smeri: abstraktni ekspresionizem, informel in geometrijska abstrakcija. Obdobje do leta 1970 je bil čas oljnega slikarstva, informela in abstraktnega ekspresionizma, pozneje tudi minimalizma in pop arta. V tem času je razvil kompozicijsko shemo, h kateri se je neprestano vračal in jo izpopolnjeval. Za to obdobje so bili značilni motivi strelišč, ribiških portalov in vrat. V obdobju od 1970 do 1980 se je povsem posvetil grafiki (jedkanica in akvatinta) ter ustvaril serijo grafik na temo školjke. Po letu 1980 je začel eksperimentirati z akrilnimi barvami. Osnovni elementi, s katerimi je gradil sliko, so oblika, linija, proporc in predvsem barva. Spodbujal ga je dialog barv ter odnosi med njimi.
Bogdan Borčić je imel več kot sto samostojnih razstav, sodeloval je na številnih razstavah jugoslovanske in slovenske grafike doma in v tujini ter na številnih mednarodnih grafičnih razstavah. Kot razstavljalec je bil prisoten na vseh ljubljanskih grafičnih bienalih od leta 1959 dalje. Posebej ljubi sta mu bili retrospektivna razstava grafik leta 1999 v Galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu ter pregledna slikarska razstava »Slike 1982-2002« leta 2002 v isti galeriji. V letu 2013 je imel večjo samostojno razstavo v Cankarjevem domu v Ljubljani, kjer je predstavil dela, ki jih je naslikal v zadnjih treh letih.
Bogdan Borčić je za svoje delo prejel pomembne domače in mednarodne nagrade. Leta 1965 je prejel nagrado Prešernovega sklada, 1977 Župančičevo nagrado za slikarstvo in leta 1982 Jakopičevo nagrado. Prejel je še vrsto razstavnih slikarskih in grafičnih nagrad in priznanj, med drugimi 3. nagrado na razstavi »Mir, humanost in prijateljstvo med narodi« leta 1966 v Slovenj Gradcu. Leta 1992 ga je Občina Slovenj Gradec počastila z Bernekerjevo nagrado. Leta 2005 je za življenjski opus prejel Prešernovo nagrado.
- Borčić Bogdan: Bogdan Borčić, Karel Pečko, Jože Tisnikar. Murska Sobota, 1998.
- Borčić Bogdan: Bogdan Borčić : retrospektivna razstava grafik. Slovenj Gradec, 1999.
- Odsevanja, 2001, št. 41/42, str. 49-64.
- Kožar Jernej: Bogdan Borčić : slike. Slovenj Gradec, 2003.