BELEHAR, Iztok

Rodil se je v učiteljski družini. Po drugi svetovni vojni se je družina preselila v Kranj. Oče Anton je bil učitelj na osnovni šoli v Tržiču in solastnik planinske koče na Zelenici. Kasneje je kot član Planinskega društva Kranj prevzel skrbništvo Češke koče, do katere se je vsako soboto in nedeljo odpravljal kar s kolesom. Iztok je bil večkrat njegov sopotnik in je tako začel spoznavati tamkajšnji gorski okoliš. Pri komaj šestih letih pa je z očetom že stal na vrhu Triglava. V šolskih letih je bil vsestranski športnik – planinec, košarkar, rokometaš in atlet. Junija 1962 je z dolžino 7,07 metra zmagal v skoku na daljavo na slovenskem atletskem prvenstvu v Ljubljani.

Po končani gimnaziji se je vpisal na Visoko šolo za telesno kulturo v Ljubljani (Fakulteta za šport). V študentskih letih je igral košarko v kranjskem Triglavu, kjer je bil tudi trener. Po diplomi se je najprej zaposlil na domači Prešernovi šoli v Kranju in šoli Helene Puhar, nato pa je več kot dvajset let deloval kot višji predavatelj telesne kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Postal je eden najvidnejših smučarskih pedagogov, državni reprezentant in prava strokovna smučarska avtoriteta. Bil je aktiven soavtor smučarskih publikacij. Tudi on se je znašel med vse večjimi alpinističnimi uspehi takratnih kranjskih alpinistov. Leta 1965 je s člani AO Kranj v navezi kot prvi preplezal Pallavicinijev ledeni ozebnik Grossglocknerja. Nato pa ga je alpinizem vse bolj osvajal in zasvajal. V rekordnem času je preplezal Čopov steber, Ašenbrenerjevo smer v Travniku, Zajedo v Šitah, Rumeni raz v Koglu. Plezal je tudi v Dolomitih, pomagal z nošenjem desk za gradnjo Prešernove koče na Stolu in pri Češki koči pomagal graditi prvo helikoptersko ploščad. Takrat je dobil tudi vzdevek “tanavaden” Belehar, ker je njegov brat postal zdravnik.

Leta 1971 je bil izbran za prvo odpravo v pakistanski Hindukuš Istor-o-nal, kjer se je izkazal kot srčen in human gorski reševalec, ki je z nadčloveškimi napori reševal in ohranjal življenja v napornem štiridnevnem rizičnem višinskem reševanju. Prostovoljno je reševal tudi na krvavških smučiščih. Njega samega, pa sta skoraj čudežno rešila moč in športno atletska prisebnost, da je preživel strašen padec pri izstopanju iz Peternelove smeri v Severni triglavski steni. Opis te nesreče je v knjigi Vprašaj goro ubesedil Jože Mihelič. Najbolj intimno sentimentalna pa mu je bila prvenstvena smer v severni steni Vršaca v navezi z bratoma Tinetom in Jožetom Miheličem, ki si jo je izbral tudi za mesto zadnjega počitka.