Foto galerija
Osnovno šolo je obiskovala v Ormožu, nato Srednjo družboslovno šolo na Ptuju (današnja gimnazija). Po maturi 1992 je šolanje nadaljevala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani, kjer je leta 1998 diplomirala (diplomska predstava: Lažna Ivana). Leta 2002 je magistrirala s produkcijskim nastopom Dibuk in magistrsko nalogo Igrati: (raziskovanje metode fizičnih akcij).
V okviru Studia za raziskavo umetnosti igre v Ljubljani je vodila igralske treninge ter seminarje s področja igre (1998–2002), med letoma 2001 in 2015 je poučevala igro na dramski šoli Barice Blenkuš v Ljubljani, od leta 2011 pa na dramsko-gledališki smeri Srednje vzgojiteljske šole in gimnazije Ljubljana poučuje predmet dramsko-gledališka delavnica.
Že v času šolanja in po njem je igrala v več gledališčih: Slovensko mladinsko gledališče Ljubljana, Slovensko ljudsko gledališče (SLG) Celje, Mestno gledališče Ptuj, Mestno gledališče ljubljansko (MGL), Prešernovo gledališče Kranj, Gledališče Glej, Teater 55, Špas Teater, Plesni teater Ljubljana (PTL) in v veliko drugih, neinstitucionalnih projektih. Igrala je v naslednjih predstavah: Praznina (1997), Ojdip (1998), Utva (1999), Kralj Lear (2000), Tri sestre (2001), Hiša miru (2002), Nič igranja, prosim (2003), Elizabeta je zagreta (2004), Martin Krpan (2005), Kaj se je zgodilo v sobi 100 ali nekaj kapljic baldrijana kar tako (2006), Večna medikacija (2006), Butalci (2007), Nižina neba (2009), Do nazga (2010), Svinje (2012), Krhanje lepote (2016) in mnogih drugih. Ob igralskih vlogah v gledališču je nastopala tudi v številnih plesnih predstavah: Beli šum zgodb (1999), Blatostrelka (2003), Kot da bi me sneg prekril (2004), Impro(ve) (2004), Drage drage (2007), Serata artistica jovanile (2008), Republika ali srečno pot Greta Garbo (2008). Prav tako je igrala v televizijskih razvedrilnih oddajah Kamra in Zoom, kratkem filmu Beautiful Kreplje (2000), nanizanki Hotel Poldruga zvezdica (2004/2005), študentskih filmih, radijskih oddajah ter radijskih igrah za otroke in odrasle.
Kot študentka je prejela Prešernovo nagrado za najboljšo igralsko stvaritev študentov dramske igre za vlogo Claire v Genetovih Služkinjah (1994) ter Severjevo nagrado za vlogo Veronike v Hiengovi Lažni Ivani (1995). Na mednarodnem multimedijskem festivalu Patosofiranje v Srbiji (Smederevo, 2009) sta z Jeleno Rusjan za Večno medikacijo prejeli nagrado za najbolj pogumno predstavo.
J. R.: Ime mi je Elizabeta: Ormož: dramski prvenec Barbare Krajnc, Večer, št. 36 (14. 2. 1992), str. 8.
A. Matjaž: Vesela, ker je v javnosti neprepoznavna, Večer, št. 35 (13. 2. 2001), str. 14.
P. Jesenko: Barbara Krajnc: »Edina stalnica je sprememba.«, Dialogi, št. 9 (2008), str. 114–117.
Barbara Krajnc, pridobljeno 17. 6. 2016 s spletne strani http://www.spasteater.si/barbara-krajnc (11. 5. 2020, vir ni več dostopen)