Napredno iskanje
Pisava
100%
125%
150%
200%
Barve
Privzete barve
Visok kontrast
Obrnjene barve
Črno belo
Kazalec
Resetiraj

BABIČ, Jože

Jože Babič, portret
Jože Babič - Foto: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK (Vir: dLib.si)

Foto galerija

Rojen:
13. februar 1917, Povžane
Umrl:
10. maj 1996, Ljubljana
Poklici in dejavnosti:
Občina:
Leksikon:

Jože Babič se je rodil v Povžanah pri Materiji (občina Hrpelje-Kozina) pri Jurketovih. Njegova mati je bila Jožefa Jehana Fradel (1893), oče pa Jožef Babič (1889), Štefakov z Bača. Družina se je zaradi očetove službe pri železnici preselila v Maribor, ko je Jože imel pet let. Pred fašisti so se umaknili na Studence, kjer je končal osnovno šolo in sodeloval pri lutkovnem odru Sokolskega doma. Kasneje je poleg Državne trgovske akademije obiskoval še gledališko šolo Vladimirja Skrbinška in sodeloval pri amaterskih gledaliških skupinah Svoboda in Vzajemnost. Prijateljeval je s Franom Žižkom, s katerim sta ob »Furijanovi aferi« v SNG Maribor zabredla v težave in bila kratek čas zaprta. Babič je sicer bil član delavskega društva in preko umetnosti zmeraj izražal svoje mnenje o prevladujoči ideologiji, politiki ter družbeni situaciji. Tako je bilo tudi leta 1937, ko je doživel režijsko premiero s predstavo Kriza, ki so jo predstavili na Pobrežju. Sicer je kot igralec sodeloval pri predstavah SNG Maribor in pri predstavah mestnega gledališča na Ptuju, ki ga je vodil Fran Žižek. Po Žižkovem odhodu pa je umetniško vodstvo in mesto režiserja zasedel Babič.
Leta, ki pripadajo drugi svetovni vojni, je preživel v taboriščih, nazadnje pa se je priključil poljskim prostovoljcem, ki so v okviru sovjetske armade sodelovali v bojih za Berlin. Potem se je vrnil na Ptuj kot umetniški vodja ptujskega gledališča in delal kot referent za ljudsko prosveto.
Leta 1945 je začel z delom v SNG Maribor, kjer je predvsem igral in zraven režiral. S predstavami, ki jih je režiral, je utiral pot manj konvencionalnemu gledališču v Mariboru. Dve gledališki sezoni kasneje ga je pot odnesla v slovensko gledališče v Trstu. Tam je sprva veliko igral, nato pa se je vse bolj usmerjal v režijo. V sezoni 1954/55 je prevzel še umetniško vodstvo gledališča. V Trstu je delal štirinajst let in v tem času režiral petinštirideset predstav, režiral pa je tudi v drugih slovenskih gledališčih. Rad se je vračal tudi v Maribor, kjer je veliko sodeloval s Tonetom Partljičem. Med drugim je režiral televizijsko nadaljevanko Ščuke pa ni, ščuke pa ne. Babič se je namreč poleg gledališke ukvarjal še s televizijsko in filmsko režijo. O filmu se je celo izobraževal v Rimu in Milanu in že v tržaškem obdobju zrežiral dva celovečerna filma.
Od leta 1961 je delal kot svobodni umetnik, z izjemo obdobja, ko je ponovno deloval v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu in ustanovil Studio Slovenskega gledališča v Trstu in ko je delal v Novi Gorici, kjer je pomagal pri ustanovitvi in vodenju novega slovenskega poklicnega gledališča. Kot svobodni umetnik je režiral predstave v slovenskih in tujih gledališčih. Ves čas pa je živel v Trstu, ki mu je bil ljub zaradi lege. Tam je bil namreč v stiku z evropskimi in svetovnimi kulturnimi tokovi, kar je ustvarjalo zanj spodbudno ustvarjalno okolje.
Režiral je predvsem dela slovenskih avtorjev, kot so Cankar in Kreft, pa tudi dela svetovnih klasikov in predstavnikov moderne svetovne drame. Njegove predstave so odlikovali zvočni in svetlobni efekti ter plesni vložki. Ukvarjal se je tudi s scenografijo in kostumografijo. Slovel pa je po svojih predstavah na prostem. Prav tako je predstave postavil v Hali Tivoli in Cankarjevem domu v Ljubljani. Sodeloval je z ljubljanskim, koprskim in tržaškim radiem ter se izkazal z oblikovanjem proslav ob državnih dogodkih. V študijskem letu 1982/1983 se je preizkusil še kot predavatelj filmske režije in igre na AGRFT.
V njegov spomin RTV Slovenija podeljuje nagrade Jožeta Babiča za dosežke na področju igranega filma.

Najpomembnejša dela

Gledališke režije

Vojaki zgodovine, 1988
Krajnski komedijanti, 1986
Mati korajža in njeni otroci, 1979
Ščuke pa ni, ščuke pa ne, 1973, 1974
Tri sestre, 1971
Dialogi, 1965
Umazane roke, 1964
Hamlet, 1961
Primorske zdrahe, 1955
Manevri, 1960
Kastelka, 1959
Zločin in kazen, 1958
Strast pod bresti, 1957
Kralj na Betajnovi 1947, 1970
Tartuffe, 1946, 1950
Kriza, 1937

Filmske režije

Poslednja postaja, 1971
Po isti poti se ne vračaj, 1965
Veselica, 1960
Tri četrtine sonca, 1959

Televizijske režije
Ščuke pa ni, ščuke pa ne, 1980

Je večkratni dobitnik Borštnikovih nagrad za režije. Leta 1976 je prejel nagrado Prešernovega sklada in leta 1981 Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Trikrat je bil nagrajen na Festivalu jugoslovanskega igranega filma v Pulju. Leta 1996 je prejel še Badjurovo nagrado za življenjsko delo.

  • Hartman, B. Zgodovina slovenskega dramskega gledališča v Mariboru do druge svetovne vojne, Maribor: Obzorja, 1996, str. 202.
  • Jože Babič: gledališče kot način spreminjanja sveta. V: Peršak, T. Pogovori z režiserji. Ljubljana: Mestno gledališče ljubljansko, 1978, str. 474-516.
  • Moravec, D. in Predan, V. Jože Babič. V: Sto slovenskih dramskih umetnikov. Ljubljana: Prešernova družba, 2001, str. 118-119.
  • Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon: od A do L, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008, str. 28.
  • Peršak, T. Med stvarnostjo in domišljijo: o režiserju Jožetu Babiču. Ljubljana: Mestno gledališče ljubljansko, 1982.
  • Forstnerič Hajnšek, M. Pionir ustvarjalne mobilnosti. Večer, 13. februar 2017, letn. 73, št. 35, str. 8.
  • Jože Babič. V: Sigledal.org: portal slovenskega gledališča (spletno mesto). Ljubljana: Novi ZATO, 2010-. Pridobljeno 4. 7. 2017 s spletne strani: https://sigledal.org/geslo/Jo%C5%BEe_Babi%C4%8D
  • Več virov o Jožetu Babiču iz COBISS
Avtor/-ica gesla: Daša Zobec, Mariborska knjižnica in Patricija Dodič, Kosovelova knjižnica Sežana,
Datum prvega vnosa: 17. 10. 2017 | Zadnja sprememba: 10. 6. 2020
Prijavi napako