Realko je obiskoval v Ljubljani. Tri leta višje vojaške realke je leta 1897 zaključil v Sremskih Karlovcih. Med leti 1900-18 je bil računski uradnik pri deželnem odboru za Kranjsko. Nato je postal višji računski svetnik pri oddelku za kmetijstvo pokrajinske uprave v Ljubljani.
Med leti 1905-08 je organiziral 17 čebelarskih podružnic, priredil veliko predavanj in praktičnih prikazov o čebelarstvu, posebej na Koroškem. Dolgo časa je bil tajnik in odbornik Čebelarskega društva za Slovenijo. Med leti 1922-24 je bil predsednik Zveze jugoslovanskih čebelarskih društev. Leta 1922 je bil med ustanovitelji Sadjarskega in vrtnarskega društva. Bil je predsednik ljubljanske društvene podružnice.
Od leta 1902 dalje je objavljal številne članke o čebelarstvu v vseh letnikih Slovenskega čebelarja, ki ga je od leta 1925 dalje tudi sam urejal. Prevedel je razpravo Antona Janše o rojenju čebel. Izdal jo je v Ljubljani leta 1925.
Štejejo ga za pobudnika slovenskega čebelarskega muzeja, saj je svojo zbirko panjskih končnic v celoti namenil za muzejsko čebelarsko zbirko in ji ponudil prostor v svojem čebelnjaku (1925-9). Iz te pobude je nastal čebelarski muzej v Radovljici. Bil je med ustanovitelji Hortikulturnega društva Slovenije leta 1965 in društveni častni član.
Slovenski biografski leksikon, 1. knjiga, Ljubljana 1925-32
Osebnosti, od A do L, Ljubljana 2008
Enciklopedija Slovenije, 1. zvezek, Ljubljana 1987
J. Sinobad: Dežela, kulturnozgodovinski oris Radovljiške ravnine, Ljubljana 1998, str. 186