Anton LAHARNAR

Po gimnaziji v Idriji in Tolminu je maturiral v Vidmu ter šel študirat na ljubljansko pravno fakulteto. Kot dijak je začel z delovanjem, usmerjenim v širjenje slovenske besede in si s sabotiranjem fašističnih proslav ter praznikov prislužil začasni izključitvi iz gimnazije, ob zaključku mature pa je le s posredovanjem očeta in duhovnika Trinka uspel prejeti spričevalo.

V Tolminu je bil vodilni v ilegalnem dijaškem krožku ter s sovrstniki prenašal slovenske knjige v Benečijo. Pred volitvami marca 1929 je razdeljeval protivolilne letake ter z jugoslovanskega ozemlja pridobival in raznašal protifašistični tisk. Nudil je prenočišče članom TIGR-a, predvsem tistim, ki so kot gverilci na Tolminsko prihajali iz emigracije v Jugoslaviji. Prav akcije in sodelovanje z drugimi protifašisti so ga vodile do nevarnosti aretacije, zato je leta 1930 prebegnil v Dravsko banovino.

V Ljubljani je razmnoževal ilegalno literaturo ter bil med njenimi raznašalci na Primorsko. Med drugim je bil med soustanovitelji Kluba primorskih študentov v Ljubljani ter aktiven pri društvu jugoslovanskih emigrantov. Zaradi sodelovanja pri nekaterih organizacijah primorskih izseljencev in pri delavskih združenjih se je moral v Ljubljani zagovarjati pri policijskih oblasteh.

V kratkem obdobju bivanja v Ljubljani pred izbruhom druge svetovne vojne je delal na banki ter nato kot pripravnik na sodišču v Celju, po mobilizaciji v vojsko in nato njenem razpadu pa napol ilegalno živel na Teharjah. Sodeloval je z Osvobodilno fronto in v njihovem soglasju želel delati za sicer okupacijski katastrski urad, vendar so ga oblasti skupaj z ženo in otrokoma pregnale v Brestanico. Ob tem, da je bil ob vse imetje, so ga nato poslali v ustaški tabor v Slavonsko Požego, nato na prisilno delo na kmetijo. Pod prisilo je začel delati kot sodniški pripravnik na sodiščih v Bosanskem Novem in nato v Dvoru na Uni, kjer pa je uspel najti povezavo z odporniškim gibanjem.

Po koncu vojne je najprej delal na tožilstvu v Ajdovščini, nato v Sežani, Postojni in Novi Gorici ter v Ljubljani, kjer je bil med drugim namestnik republiškega javnega tožilca.

V povojnem obdobju je bil prejemnik več republiških in državnih odlikovanj.