Anton ACMAN

Anton Acman starejši se je rodil na Ramšakovi domačiji kot najmlajši izmed devetih otrok, od katerih so štirje umrli že pred njegovim rojstvom. Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem kraju, kjer se je tudi prvič srečal z glasbo, kasneje stalno spremljevalko njegovega življenja. Leta 1936 se je vpisal v orglarsko šolo v Celju, leto kasneje pa na škofijsko cerkveno glasbeno šolo v Mariboru. To šolo je tudi uspešno končal, nadaljnje izobraževanje mu je preprečila druga svetovna vojna.
Leta 1940 je bil vpoklican na redno služenje vojaškega roka v Kragujevac, naslednje leto so ga na bolgarski meji zajeli Nemci in poslali v ujetniško taborišče v Nemčiji, kjer je spoznal svojo bodočo ženo Tanjo. Jeseni leta 1944 so ga Nemci hoteli poslati v svojo vojsko, zato se je odločil, da pobegne.

Takoj po vojni je Anton postal tajnik Krajevnega ljudskega odbora v Šmihelu, po združitvi manjših KLO pa je dobil službo na novoustanovljeni Kmetijski zadrugi Šmihel. Leta 1957 je sprejel službo računovodje v Tovarni barv in lesenih izdelkov v Ljubiji. Leta 1961 se je zaposlil kot davčni kontrolor na Občini Mozirje, pet let kasneje pa kot računovodja v podjetju Elkroj, kjer je ostal vse do svoje upokojitve leta 1975.

Poleg rednih zaposlitev je bil član občinskega Ljudskega odbora, član Sveta za družbeni plan in finance, član Sveta za prosveto in kulturo, član upravljalnega odbora Delavske univerze, član in občasno predsednik krajevne in občinske organizacije SZDL, član in predsednik poravnalnega sveta, član Okrajne prosvetne zveze v Celju, član odbora Društva glasbenih pedagogov, član odbora Društva knjigovodij v Celju in pozneje v Mozirju …

S pridobljenim glasbenim znanjem v Celju in Mariboru se je takoj po vojni leta 1945 posvetil moškemu in kasneje mešanemu pevskemu zboru Prosvetnega društva v Šmihelu, več kot 10 let je vodil tudi mladinski pevski zbor tamkajšnje osnovne šole. Posebej pri srcu mu je bilo orglanje in cerkveno petje v cerkvi, katerega je vodil več kot 60 let. Za to služenje je prejel posebno cerkveno priznanje Slovenskega Cecilijskega društva. Poleg orglanja in vodenja zborov se je rad posvečal skladanju in prirejanju tako cerkvenih kot posvetnih pesmi. Zborovske in organizacijske sposobnosti je Acman prenesel tudi v Mozirje, kjer je 35 let vodil Moški pevski zbor Kulturnega društva Mozirje, 15 let Mešani pevski zbor Kulturnega društva Mozirje ter 15 let Mešani pevski zbor Društva upokojencev Mozirje.

Poleg glasbenega udejstvovanja se je v Prosvetnem društvu »ROVTAR« Šmihel mnogo posvečal tudi gledališki dejavnosti. Ravno tako je bil nepogrešljiv pri sestavljanju govorov ob raznoraznih priložnostih in dogodkih.

Priznanj, nagrad in pohval za kulturno dejavnost v domačem okolju je s strani raznih društev in Občine Mozirje prejel veliko. Leta 2001 je bil imenovan tudi za častnega občana občine Mozirje. Eno izmed večjih priznanj pa je vsekakor Gallusova listina, ki jo je leta 1988 prejel kot najvišje državno odlikovanje na področju pevske dejavnosti.