Ana TOIČ

Rodila se je v vasici Jakšiči v Kostelu, materi Katarini in očetu Alojziju Jakšiču, čebelarju. Osnovno šolo je obiskovala v Vasi pri Fari, nižjo gimnazijo v Kočevju in nato učiteljišče v Ljubljani. Po končanem šolanju leta 1953 je najprej poučevala šest na Dolenjskem: eno leto v Grčevju nad Otočcem in nato pet let v Dolžu pri Stopičah. Prosila je za premestitev v Kočevje, kjer je dobila službo v osnovni šoli. V tem času se je tudi poročila in rodila dva otroka. Poučevala je vse do upokojitve leta 1990. Svojo službo je opravljala s srcem in bila zelo priljubljena med svojimi učenci.

Po upokojitvi se je posvetila literarnemu ustvarjanju. V prvem romanu, ki ima velik pomen zaradi slikovitega pričevanja o življenju slovenskih učiteljic v sredini 20. stoletja, je možno prepoznati veliko avtobiografskih potez.  »Knjiga je ne glede na domnevno pričevanjsko avtentičnost samosvoje in prepričljivo leposlovno delo, vredno širše pozornosti. Tudi kot pričevanje o neki polnokrvni ljubezni, ki ne more umreti«, je zapisal literarni zgodovinar Silvo Fatur v Delu leta 2005.

Tudi njeno drugo delo je avtobiografska zbirka kratkih zgodb. Vaške anekdote se prepletajo s spomini, opisi kostelskega značaja in izročila, slikovitimi opisi narave ter samotnimi trenutki, v katerih se avtorica kot neutrudna raziskovalka življenja posveča globokemu razmišljanju o veri in znanosti, vesolju in duši. Tretja knjiga je zbirka pravljic za otroke. Zapisane zgodbice temeljijo na resničnih dogodkih ter otroškem pogledu nanje, ki jih je, da ne bi šli v pozabo, pisateljica sproti zapisovala.

V njenem literarnem opusu se združujejo avtobiografski elementi, filozofska in duhovna razmišljanja, slikoviti opisi in zanjo značilni humor. Zaradi zgodovinskih in etnoloških opisov so njena dela pomemben spomenik kraja in časa.