Alojz PESERL

Otroštvo Alojza Peserla je zaznamovala druga svetovna vojna, a že v času osnovnošolskega izobraževanja je bil član dramske in folklorne skupine. Zaslužen je za temelje današnjega uspešno delujočega Kulturnega društva Ivan Cankar Jurovski Dol.

Prve glasbene korake mu je ob orgelskih tipkah pomagal narediti takratni organist v župniji na Zgornji Velki.  Šolanje je nadaljeval na Centru za glasbeno vzgojo v Mariboru. Le-tega je opravil ob delu v avtobusnem podjetju Certus, za katerega je vozil poti med Lenartom, Mariborom, Prekmurjem in Koroško.

Z ženo Marico sta si dom ustvarila v središču Lenarta, kjer je imel Alojz tudi svojo glasbeno sobo.

Deloval je na več kulturnih področjih: glasbenem in gledališkem. Glasbo je poučeval na osnovnih šolah: najprej na Sveti Ani, nato v domačem Jurovskem Dolu, Sveti Trojici in v Benediktu. Režiral je gledališke igre.

Leta 1970 je v okviru Kulturnega društva Radko Smiljan ustanovil mešani pevski zbor, kasneje še ženski pevski zbor. Odrasli pevski zbor je nekaj časa vodil tudi v Benediktu. V Lenartu pa je bil kar 20 let umetniški vodja Slovenskogoriškega okteta. Leta 1991 je to zasedbo vodil na avdienci pri papežu Janezu Pavlu II., gostovali so v Nemčiji, Avstriji, Srbiji in na  Hrvaškem. Nekaj časa je bil vodja Moškega pevskega zbora Malečnik in zasedbe Pomladni zvoki. Zadnja leta je bil umetniški vodja moške vokalne skupine Slovenskogoriški glasovi, ki od maja 2022 pripravlja koncert Pod orehom njemu v spomin.

Napisal je več pesmi. Nekaj jih je izšlo v pesniški zbirki (Moje pesmi, 2014, izšlo v sodelovanju z JSKD, OI Lenart, s spremnim pismom Zinke Zorko), ki jo je v knjižico oblikoval za družino in prijatelje. Veliko le-teh je tudi uglasbil (Na plesu, Petdeset pomladi, Večerna itd.). Večkrat je melodijo dodal pesmim drugih avtorjev, med njimi Berte Čobal Javornik. Skladal je za zbore, ansamble in manjše vokalne sestave.

Ob ustanovitvi Glasbene šole Lenart (dislocirani oddelek Srednje glasbene in baletne šole Maribor) leta 1964 je bil prvi učitelj. Vse do upokojitve je bil s krajšo prekinitvijo vodja lenarškega oddelka glasbene šole. Vodil je tudi harmonikarski orkester učencev.

“Izredno sem vesel, da sem znanje, ki sem si ga v življenju pridobil, podarjal mnogim učencem in jih usmerjal v svet glasbene umetnosti. Mnogo jih je. Nekateri so danes vrhunski profesionalci in sem nanje izredno ponosen.” (v Moje pesmi, 2014)

Zelo dejaven je bil na področju sakralne glasbe. Za potrebe cerkvenih zborov v lokalnem okolju je pisal priredbe cerkvenih pesmi in sedel za orgle domala vseh cerkva v Slovenskih goricah. Pri Svetem Juriju v Slovenskih goricah je vodil cerkveni pevski zbor in takrat ustanovil tudi moški oktet v okviru kulturnega društva, nastopali so še leta 1961.

Več let je deloval Ansambel Lojzeta Peserla. Šlo je za sedemčlansko zasedbo, v kateri je prepeval in igral klavirsko harmoniko. Posneli so ploščo Daj mi ljubezni, ki jo je 1. januarja 1974 izdal takratni Yugoton (12 skladb). Leta 1977 so pri Produkciji gramofonskih ploča Radio-Televizije Beograd izdali gramofonsko ploščo Petdeset zlatih pomladi (4 skladbe). Vsebina obeh plošč je v največji meri delo Alojza Peserla, besedila in melodije.

Zbiral in zapisoval je ljudske pesmi po Slovenskih goricah, ki jih je uredil in izdal v zbirki pesmi z notnimi zapisi Kdo zna zapeti še vse kitice (1994).

Raziskoval je tudi lastne korenine in sestavil Kroniko družine Črnčec : in kako smo v Slovenskih goricah živeli in govorili (1992). Leta 1998 pa Družinsko kroniko Franca in Marije Peserl. Leta 2008 je napisal knjigo Običaji–obredi in dogodki pri Sv. Juriju v Slovenskih goricah.

Je tudi soavtor etnološke zbirke zgodb, folklornih vraž, legend in povedk iz Slovenskih goric z naslovom Lüdi so gučali (Celjska Mohorjeva družba, 2008, z Jelko Pšajd, Elizabeto Ajtnik in Mileno Lozar).