Albin PETERLIN

Albin Peterlin je po mladosti v Preserjah pri Homcu stopil v prvo šolo v Zavodu sv. Stanislava. Med sogojenci je bil zelo cenjen, pobožen, veljal je za nadobudnega.  Nazadnje je leta 1915 prejel odlično zrelostno spričevalo. Sprejet je bil že na semenišče v Ljubljani, a mu je duhovniško izobraževanje preprečila vojska.

Kmalu po zaključku šole je bil vpoklican. Poslan je bil iz vojašnice v mestno ljudsko šolo na Vrtači, kjer se je pričelo vojaško izobraževanje. Sledila je rezervna častniška šola v Brežah na Koroškem. Albina v tem času pesti domotožje, saj je bil prvič od doma med prazniki, hkrati pa mu je bilo samo urjenje novincev precej dolgočasno. Po približno treh mesecih je bil nato premeščen v Galicijo, zadovoljen, ker je v tem času napredoval v titularnega desetnika in videl znanca iz Homca, Šarčevega Grega. Na soško fronto je bil premeščen že avgusta 1915. Z Rombona so spremljali boje, ki so potekali v dolini, dokler niso granate začele padati tudi na njih. Ko se je novembra na prizorišče spustila snežna odeja, jih je zamenjala nova pehota in so nekaj časa preživeli v rezervi.

Peterlin podrobno opisuje, kako so se z vojaki med seboj šalili, preživljali čas in kako so kljub domotožju uspeli preživeti božične praznike z medsebojno podporo. Februarja 1916 je bil s 27. domobranskim pehotnim polkom premeščen na tirolsko bojišče. Opisoval je smrtonosni plaz, pa tudi boj za Monte Cengio, v katerem sta se izkazala skupaj z Antonom Rodetom. Istega leta sta bila oba povišana v kadetna aspiranta, Albin pa nato avgusta še v praporščaka.

Ko ga je med dopustom leta 1916 župnik Anton Mrkun prosil, naj zapiše svoja potovanja, mu je Albin ustregel. Takrat je, verjetno na podlagi že obstoječih dnevniških zapisov, ovekovečil podrobnosti o svojem življenju, vožnjo in kraje, čez katere so potovali.

Svoj konec je oktobra 1916 Albin dočakal na soški fronti. Zapisano je, da je med grmenjem topov stopil iz kritja, da bi se ozrl na svoje moštvo, nazaj pa ni več prišel. Posmrtno je bil odlikovan z bronasto in malo srebrno medaljo za hrabrost.