TOMŠIČ, Bernard

Rodil se je v Vidmu pri Dobrepolju, materi Mariji, roj. Šetina, in očetu Matiji Tomšiču, tamkajšnjemu učitelju.

Med letoma 1823 in 1829 je v Novem mestu obiskoval gimnazijo. Po končanem šestem razredu je odšel na Trsat na Hrvaško v frančiškanski samostan, a je kmalu izstopil. Leta 1830 je opravil pripravljalni učiteljski tečaj v Ljubljani. Leta 1831 je bil pomočnik pri očetu, ki je bil tedaj učitelj v Trebnjem. Nato je bil nekaj časa pisar pri komendi nemškega viteškega reda v Črnomlju, zatem pa učitelj v Mirni Peči. Od leta 1836 je bil stalni učitelj v Vinici v Beli krajini. Poročen je bil s Črnomaljko Katarino, roj. Malnerič. Učitelja sta bila tudi njegova sinova Ivan in Ljudevit Tomšič, prav tako brat Janez in polbrat Emanuel Tomšič.

Ves čas svojega delovanja je objavljal pesmi, povesti in poučne prispevke. Med letoma 1839 in 1842 je sprva v nemščini pisal v ljubljansko Carniolio o Vinici in Viničanih. Pri tem so pomembni zlasti njegovi opisi ljudskih navad ob kresovanju, ženitovanju in pogrebih. V letih 1847 in 1848 je pisal tudi v Illyrisches Blatt in leta 1854 v Leibacher Zeitung. V nemškem in slovenskem jeziku pa je sestavljal prigodnice in voščila.

V Novicah je leta 1843 začel objavljati slovenske pesmi, med njimi Jek novic od pokrajine iz leta 1843, kjer je pozdravil začetek izhajanja časopisa, v Vodnikovem duhu zloženi dvogovor Gorenci – Dolenci iz leta 1845 in sonet Prošnja učiteljev iz leta 1848, kjer se je zavzemal za dobrobit učiteljskega stanu in apeliral na državne poslance. Med letoma 1848 in 1849 je objavljal v mladinskem književnem listu Vedež, v letih 1854 in 1855 je v časopisu Šolski prijatel med drugim objavil pogovor dveh učiteljev ob slabem stanju ljudskih učenikov in po Valvasorju povzeto pesnitev z naslovom Boj pri Vudački. Tudi v Zgodnji Danici je med letoma 1854 in 1856 poleg krajših pesmi in dopisov objavil v oktavah zloženo svetopisemsko idilo Rut.

Leta 1854 je za gledališki oder napisal veseloigro v treh dejanjih Lahkoverni, ki jo je leta 1864 v Zagrebu izdal njegov sin Ljudevit. Po Kotzebueu pa je leta 1852 priredil enodejanko z naslovom Ravni pot najboljši pot, ki je v zbirki dramskih del in iger Slovenska Talija izšla 1868.