ZUPAN (roj. BAYER), Danica

V Novem mestu je obiskovala osnovno šolo, nižjo gimnazijo in učiteljišče. Z dekretom tedanjega okraja Novo mesto je 1958. leta dobila službo učiteljice na osnovni šoli v Šentrupertu, kjer je bila vse do upokojitve. Po potrebi je poučevala različne predmete (celo ruščino), največ pa njen najljubši predmet – slovenščino. Za odlično podlago pri tem predmetu je bila hvaležna svojima profesorjema Milanu Dodiču in Karlu Bačerju. Nekaj časa je izredno študirala slovenščino in zgodovino na Višji pedagoški šoli v Ljubljani in je tako lahko med prvimi na Dolenjskem vnašala v pouk slovenske slovnice nove poglede, kakor jih je predstavil profesor, jezikoslovec Jože Toporišič, čeprav takrat za novosti ni bilo niti učbenikov za osnovno šolo.

Še posebej  jo je zaznamovalo mentorstvo novinarskega krožka, ki ga je vodila še po upokojitvi – skupaj 40 let. Pri pouku in pri krožku je uvajala ustvarjalno pisanje. Svoje izkušnje o tem je v okviru Zavoda Republike Slovenije za šolstvo objavila v članku Motivacija za sporočanje na razredni stopnji. Bila je med prvimi, ki je za nadarjene učence uvajala dodatni pouk slovenskega jezika. Šolsko literarno glasilo Preproste besede, poimenovano po Pavčkovi pesmi, je dobilo več priznanj. V oporo pri načrtovanju glasila ji je bil urednik – mož Jože Zupan. Posebna številka z naslovom Pozdravljeno, zeleno drevo s čudovitimi ilustracijami Lucijana Reščiča pa je dobila priznanje za inovativnost. S člani krožka je pripravila tudi prvi turistični priročnik Šentrupert, moj kraj. Poleg omenjenih publikacij so še posebej izstopala glasila Razvozlavamo jezikovne vozle, Pravopis s srcem, Zaželeti si pesem, Življenje s smehom, Strahko, Drobci kulturne dediščine, Tudi voda je moj svet … Veliko je s člani krožka sodelovala tudi pri občinski literarni reviji Srečanja. Člani krožka so dosegli številna priznanja in nagrade (celo polet z letalom!) pri časopisih in pri Radiu Ljubljana; zanj so skupaj z novinarkama Tanjo Pirš in Valči Ravbar ustvarili več kot 50 samostojnih oddaj. Z nekdanjimi člani krožka je še vedno povezana. Ob 400-letnici šolstva v Šentrupertu so jo presenetili, ko so se v večjem številu zbrali na šoli in obujali spomine. Tudi o tem, da jim je šola v Šentrupertu dala dobro podlago za nadaljevanje šolanja in vplivala tudi na njihovo poklicno pot. Z nekaterimi od njih še vedno literarno deluje. Tako je napisala tudi recenzijo za knjigo dialektologinje dr. Vere Smole Naurobe prav, za pesniške zbirke Zdenke Debernardi, za strokovno knjigo o čebelah Naj medi Branka Obranoviča pa je napisala spremno besedo. Svoje prve objave je imela v šolskem glasilu Naša misel na učiteljišču, nato še v Dolenjskem listu, v Šolskih razgledih ter v občinskem glasilu ŠentRUPERT. Odziva se tudi na literarne razpise in na aktualna dogajanja v Delovi prilogi Ona.

Dopisuje si tudi z nekaterimi pisatelji; veseli so, ker jim napiše svoje mnenje o vsebini njihovih knjig. Pisatelju Ivanu Sivcu je napisala spremno besedo za knjigo Izgubljeni Prešeren ter uredila pesmi Berte Golob z naslovom Besede srca. Še danes pa oba z možem Jožetom z veseljem jezikovno pregledujeta razna besedila in tako ohranjata stik z jezikom, ki zanju tudi v starosti ostaja vrednota. Oba sta bila med prvimi, ki sta opravila celotno pedagoško pot na šentruperski šoli, predvsem pa sta ponosna na številne učence, ki so v širšem prostoru naredili vidno sled.

Danica Zupan je dobila plaketo Občine Trebnje, priznanje za ustvarjalno delo, ponosna pa je tudi na priznanje Radia Ljubljana, ki ga je kot zunanja sodelavka dobila skupaj z legendarnim novinarjem Jurijem Gustinčičem. Kot par sta z možem Jožetom Zupanom dobila priznanje tudi pri razpisu revije Ženska – Naša žena kot izjemni osebnosti leta. Njuni hčerki sta glasbena pedagoginja Damjana Zupan ter urednica in voditeljica prireditev Tadeja Zupan.