ŠTULAR, Vojka

Vojka Štular je bila rojena v majhni kraški vasi Brestovica tik ob slovensko-italijanski meji. Z mamo Marijo, roj. Pahor, očetom Jožetom Semoličem, starejšo sestro Dorico in s starimi starši po očetovi strani, nono Katarino in nonotom Andrejem so živeli v skromni kraški hiši v središču vasi. Po pripovedovanju mame Marije je bila to edina hiša v vasi, ki je po koncu 1. svetovne vojne ostala nepoškodovana. Soška fronta ji je prizanesla. Družina se je kmalu povečala, rodil se je mlajši brat Branko.

Družinsko življenjsko pot je zaznamovalo leto 1947. Pariška mirovna pogodba je ustanovila Svobodno tržaško ozemlje, razdeljeno na Cono A, ki je obsegala Trst z okolico, in Cono B, ki je obsegala Koper, Izolo in Piran ter del Istre in Krasa, kjer so živeli. Ta delitev ozemlja in meja med takratno Jugoslavijo in Italijo je globoko posegla v življenje tamkajšnjih ljudi. Oče je izgubil delo v ladjedelnici Monfalcone (Tržič) in družina je ostala brez sredstev za življenje. Mnogi so zapustili rodno vas in odšli v večja mesta. Med njimi je bil tudi Vojkin oče. Odšel je na Črnuče pri Ljubljani in kmalu se mu je pridružila cela družina. Na Črnučah je preživela predšolska leta. Spomini na to obdobje so zelo lepi in prijazni.

Naslednja prelomnica v družinskem življenju se je začela oblikovati, ko je londonski mirovni sporazum s »spomenico o soglasju« leta 1954 odpravil Svobodno tržaško ozemlje. Cona A je pripadla Italiji, Cona B pa Jugoslaviji in s tem je bila meja med takratno Jugoslavijo in Italijo zarisana. Nastopilo je novo obdobje preseljevanja ljudi in družina se je leta 1955 preselila v Piran, kjer je Vojka obiskovala osnovno šolo in gimnazijo.

Po opravljeni maturi se je leta 1965 vpisala na Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani in leta 1970, kot prva diplomantka Gimnazije Piran, pridobila naziv profesorice pedagogike in psihologije. Zaposlila se je na OŠ Lucija in OŠ Sečovlje kot svetovalna delavka. Istočasno je poučevala psihologijo na Gimnaziji Piran. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bila več kot desetletje ravnateljica Vrtca Lucija in predsednica Združenja vrtcev Slovenije.

S politiko se je začela ukvarjati leta 1990, ko je bila na prvih večstrankarskih volitvah izvoljena v Zbor občin takratne Skupščine Republike Slovenije. V tem času sta ji Občina Piran in Ministrstvo za šolstvo in šport zaupala pomembno nalogo – ponovno ustanovitev nove slovenske Gimnazije Piran. Prva slovenska gimnazija, ki jo je tudi sama obiskovala, je bila z uvedbo usmerjenega izobraževanja leta 1984 ukinjena. Nova Gimnazija je bila uspešno ustanovljena in leta 1993 je odprla vrata učenosti prvi generaciji dijakinj in dijakov. Gimnaziji Piran je ravnateljevala skoraj dva mandata. Za uspešno ustanovitev gimnazije in vse, kar je bilo z njo povezano, je prejela najvišje priznanje Občine Piran – zlati grb. V tem času je pridobila tudi najvišji trajni strokovni naziv v vzgoji in izobraževanju – naziv pedagoške svetnice.

Leta 1998 je bila izvoljena za županjo Občine Piran in jo vodila dva mandata. Njeno županovanjesta zaznamovala demokratični dialog in iskanje konsenza med različno mislečimi. Iz zadolžene občine je s pomočjo Občinskega sveta in občinske uprave ustvarila finančno uspešno in razvojno naravnano občino. V času županovanja je Občino Piran popeljala med 148 najbolj prestižnih starih zgodovinskih in obzidnih mest.Leta 2004 je bila izvoljena za podpredsednico Združenja zgodovinskih mest Evrope. Večkrat je bila tudi članica slovenske delegacije lokalnih skupnosti pri Svetu Evrope v Strasbourgu. Zavzemala se je za pravico do zdrave pitne vode za vse in poudarjala pomen, da voda postane in ostane javna dobrina.

Danes je upokojenka, ki ostaja aktivna na različnih področjih. Je vodja svetniške skupine Socialnih demokratov v Občinskem svetu občine Piran, predsednica nadzornega sveta Turističnega združenja Portorož, članica nadzornega sveta Centra za socialno delo Piran, predstavnica občine Piran v Skupščini Centra starejših občanov Lucija in članica ZB NOB Piran.

Z možem Matijo (poročila sta se leta 1968), hčerko Barbaro, vnukinjo Rino in zetom Ganijem živi v Luciji.