Pier Paolo VERGERIO IL VECCHIO

Rodil se je v Kopru, v nekdaj ugledni plemiški družini. Leta 1385 je odšel v Padovo študirati gramatiko in dialektiko. Po študiju se je preselil v Firence, kjer je poučeval dialektiko, študiral je civilno pravo in se učil osnov grščine. V toskanskem mestu se je spoprijateljil s padovanskim prelatom Francescom Zabarello, poznavalcem in učiteljem prava, ki ga je gostil pri sebi na domu in ga je priporočil vladarju Francescu Novellu iz Carrare. Peter Pavel Vergerij je sledil vladarju v Bologno, kjer je v triletnem obdobju 1388-90 poučeval logiko ter se posvetil donosnejšemu študiju fizike in medicine. Napisal je komedijo Paulus. Ad iuvenum mores corrigendos, knjižni prvenec, spisan pod vplivom Terencija.

Proti koncu leta 1390 se je Vergerij vrnil v Padovo. Na padovanski univerzi je sedem let vodil lektorat iz logike kot doktor v umetnosti in medicini in študent civilnega prava. V padovanskem razdobju je Koprčan pokazal zanimanje za studia humanitatis, sestavil je nekaj govorov in predvsem objavil Petrarcovo Afriko. Po vsej verjetnosti je v tem obdobju stopil v cerkveno hierarhijo. Poleti leta 1397 je ponovno v Bologni, na začetku leta 1398 pa je pospremil prijatelja Zabarella v Rim, kjer se je zbližal s kardinalom Cosimom Miglioratijem, bodočim papežem Inocencem VII. Leta 1398 se je zatekel v Bologno, krožil po deželi Romagni, da bi se izognil kugi, nato se je odpravil v Firence, kjer se je učil grščine pri Manuelu Crisolori. Spomladi leta 1400 se je vrnil v Padovo. In ravno v Padovi je napisal svoje najpomembnejše delo De ingenuis moribus, s katerim je postavil temelje sodobni pedagogiki.

Leta 1405 je diplomiral iz obeh vej prava, v umetnostih in v medicini, zapustil Padovo in znova odšel v Rim, v Rimu je služboval pri novem papežu Inocencu VII., ki je na široko odprl vrata humanizmu. Kmalu postane zaupni papežev svetovalec in nato kanonik v Raveni; s tem nazivom ga predstavijo na 1. zasedanju koncila v Konstanci. V Konstanci se Vergerij prelevi iz humanista in pedagoga v spretnega diplomata. Koncil se prične 16. novembra 1414 in že na prvem zasedanju je bil izbran za člana izmed štirih votorum scrutatores. Vergerij je moral biti zelo dejaven in zagnan s potekom koncilskih del, če je res, da si je zaslužil zaupanje in veljavo Sigismunda, kralja Ogrske in rimskega cesarja, ki mu je podelil naslov poeta laureatus. 11. julija 1415 je bil imenovan v kraljevo odpravo štirinajstih procuratores generale set speciales, ki so bili zadolženi, da pospremijo kralja Sigismunda v Perpignan, kjer naj bi razpravljali o položaju protipapeža Benedikta XIII. v Avignonu. Potovanje v Perpignan je za Vergerija prehod v službo kralju Sigismundu Luksemburškemu.

Ob zaključku koncila Peter Pavel Vergerij sledi kralju Sigismundu in se preseli v Budo. Na Madžarskem preživi ostanek življenja. Zasedal je visoko in zaupno mesto »referendarja« na dvoru Sigismunda Luksemburškega, kralja Ogrske in rimskega cesarja. Med letoma 1432-1436 je prevedel, na cesarjevo pobudo, iz grščine v latinščino Arianova dejanja Aleksandra Velikega De gestis Alexandri Magni, ki je posvetil svojemu zaščitniku. Verjetno je sam Sigismund naprosil Vergerija za prevod Herodovega rokopisa Historiae de imperio post Marcum.

Ker ni dobil omembe vrednih nalog ne za časa kraljevanja Alberta Habsurškega (1437-39), ne za časa Vladislava Jagelona (1440-44), se Vergerij preseli v Varad, kjer je spoznal Jana Viteza in Gregorja iz Sanoka. Znano je, da je bil Koprčan vnet bibliofil in ni nobenega dvoma, da je s seboj na Madžarsko ponesel svojo knjižnico ker je temeljnega pomena za rojstvo humanizma na Madžarskem.

Vergerij je umrl pozabljen od vseh med 4. majem in 17. julijem 1444, pokopan pa je v cerkvi sv. Nikolaja v Budi.