OLIBAN, Anton

V Kamniku je obiskoval ljudsko šolo in nadaljeval šolanje na liceju v Ljubljani (1838-1846). Po uspešnem zaključku je nadaljeval šolanje na celovškem bogoslovju med lavantinskimi teologi. V tem času je narodno deloval v Slovenskem društvu, ki so ga leta 1848 ustanovili celovški rodoljubi. O svojih domoljubnih prizadevanjih je poročal v na roko pisanem glasilu Venec. V času marčne revolucije leta 1848 je bil (poleg še nekaterih) zaradi neke peticije tudi izključen iz celovškega bogoslovja. Tako se je eno leto preživljal z inštrukcijami v plemiških družinah in bil z njihovo pomočjo leta 1849 ponovno sprejet nazaj na bogoslovje. Prva služba je bila kaplanovanje v Št. Kancijanu, nato v Rojah in Šmarju v Labotski dolini, kjer je tudi pomagal Placidu Javorniku pri pisanju razlage Svetega pisma. Od tu je bil premeščen v Šmartno pri Slovenj Gradcu in končno k Devici Mariji na Jezeru na Prevalje.
Kot študent bogoslovja je v Novicah objavljal svoje prve pesmi: Tolažba (1845), Krajnskih učencev pesem in Hvala dreves (1846), soneta Veliki petek, Velika nedelja in glosa Ozir v nebo (1846). Njegove najboljše pesmi so nastajale ob prebiranju Prešernovih poezij, ki jih je Oliban, kakor trdi Marn, “pred natiskovanjem slovnično popravljal, o čemer priča tudi Prešernov rokopis, hranjen v ljubljanski muzejski knjižnici”, vendar teh korektur Prešeren ni upošteval. Tako začeto uspešno pesniško udejstvovanje v Ljubljani je v Celovcu zastalo.
Oliban je iz nemščine prevedel “pustno pravljico” o porednem sinu (1850), zložil didaktično fantazijo Natora in človek in novoletni pozdrav Bčeli (1858). Objavljal je pesmi nabožnega in versko-poučnega značaja in prevajal sestavke enake vsebine v Drobtinicah (1850-1857) in Zgodnji Danici (1855, 1857). Posebno pesem je posvetil tudi sv. Uršuli na Plešivcu (1856). Prevedel je tudi nibelunške kitice Osk. Redwitza “Herman Vikari” (1854), najbolj pa mu je uspel lahko umljivi, domači besedi prikrojeni prevod Albana Stolza Očenaš in deset božjih zapovedi (1854). Vključil se je tudi v pravopisno razpravo o Miklošičevih berilih. Tik pred smrtjo pa je po Slomškovi prošnji prevajal nemško veroučno knjigo.