ŽUPANČIČ, Uroš

Rodil se je v Ratečah očetu Ivanu in mami Rafaeli (rojeni Terček). Živel je na Jesenicah. Meščansko in Srednjo tehniško šolo (smer elektrotehnika) je leta 1934 končal v Ljubljani in se leta 1935 zaposlil pri Kranjski industrijski družbi na Jesenicah. Leta 1941 se je pred Nemci umaknil v Ljubljano in se vključil v Osvobodilno fronto. Italijanski fašisti so ga zaprli in obsodili na dvajset let ječe. Zaporno kazen je do kapitulacije Italije preživljal v različnih krajih (Spoleto, Firence, Castelfranco Emilia). Po italijanski kapitulaciji se je vrnil v Ljubljano. Leta 1945 se je zaposlil v Železarni Jesenice in tam delal vse do upokojitve leta 1978. Bil je ljubiteljski etnolog, numizmatik in bibliofil. Za svoje delo je bil leta 1970 nagrajen z redom dela s srebrnim vencem.

Plezati je začel s sedemnajstimi leti in bil do petdesetih let dvajsetega stoletja med vodilnimi slovenskimi alpinisti. Sam ali v navezah (Sandi Wissiak, Lev Baebler, Dušan Vodeb, France Ogrin, Milan Cizelj, Maks Medja, Miro Dermelj, Dušan Klepec) je opravil preko sto prvenstvenih vzponov, največ v Julijskih Alpah in pozimi. Veliko njegovih smeri je dolgo ostalo neponovljenih. Prvenstvene smeri ima v severni steni Triglava, Cmiru, Prisojniku, Široki peči, Mojstrovki, Travniku, Visoki Ponci, Jalovcu, Mangartu in Dovškem Križu. Župančič je bil med utemeljitelji slovenskega zimskega alpinizma. Prvi se je lotil zimskih vzponov po Zimmer–Jahnovi smeri v Triglavu, kaminski smeri v Mojstrovki, v Veliki Dnini, Kukovi Špici, Travnikovi grapi, Hudičevem žlebu v Prisojniku, v vzhodni steni Prisojnika, Visoki Ponci in tako dalje. Po drugi svetovni vojni je v navezah ponovil zelo težke smeri v Široki peči (Dibonov steber), Frdamanih policah (severna stena), Špiku (vse smeri v severni steni), Triglavu (Čopov steber), Rogljici in Rakovi špici. Plezal je tudi v Dolomitih, Visokih Turah, Mont Blancu, Prenju, Durmitorju, Čvrsnici, Solunski Glavi, Prokletijah, na Šar planini in Korabu. Bil je inštruktor v letnih in zimskih plezalnih tečajih in vodja Gorske reševalne službe (1946-1952). Od 1927 je sodeloval v več kot šesto reševalnih akcijah. Po osvoboditvi je bil več let odgovoren za planinske poti v Julijskih Alpah. Od leta 1930 dalje je pisal v različne slovenske planinske publikacije, po letu 1932 največ v Planinski vestnik, po letu 1945 pa je pisal tudi v hrvaške planinske in druge publikacije. Leta 1932 je nastopil je v slovenskem celovečernem filmu Ferda Delaka z naslovom Triglavske strmine (1932). V osebnem arhivu je zbral kroniko Gorske reševalne službe ter zgodovinsko in muzejsko gradivo o našem planinstvu. Z zbirateljskim delom je bil eden prvih pobudnikov za ustanovitev Slovenskega planinskega muzeja, ki ga danes lahko obiščete v Mojstrani.