MEŠKO, Ivan

Osnovno šolo je obiskoval v Zgornjem Leskovcu. Leta 1943 se je vpisal na nižjo gimnazijo na Ptuju. Šolanje je nadaljeval v Mariboru, kjer je najprej maturiral na Srednji kmetijski šoli, pozneje pa še na učiteljišču. Po maturi je izbral študij matematike in fizike na Višji pedagoški šoli v Ljubljani. S študijem matematike je nadaljeval še na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani, kjer je leta 1961 diplomiral. Magistriral (1971) in doktoriral (1974) je na Ekonomski fakulteti v Ljubljani iz poslovno-organizacijskih znanosti.

Po maturi se je zaposlil kot kmetijski tehnik na Okrajnem ljudskem odboru in Skladu za mehanizacijo zadružnega kmetijstva v Ljutomeru. V letih 1953‒1954 je poučeval na Vurberku, nato je delal na Okrajnem ljudskem odboru Ptuj (1955‒1959). V tem času je poučeval tudi matematiko in fiziko na nižji gimnaziji v Gorišnici. Po diplomi se je najprej zaposlil kot profesor matematike in fizike na Gimnaziji Ptuj (1961‒1965), nato pa kot raziskovalec v Tovarni glinice in aluminija Borisa Kidriča v Kidričevem (1965‒1968). Leta 1968 je odšel na Višjo ekonomsko-komercialno šolo, poznejšo Ekonomsko-poslovno fakulteto v Mariboru, kjer je leta 1974 postal izredni, pet let kasneje pa redni profesor kvantitativne ekonomske analize (1979). Tam je delal do upokojitve (1997).

Ukvarjal se je z analizo in optimizacijo poslovanja ter razvojem računalniško podprtih modelov za transformacijo in aproksimacijo ekonomskih procesov. S strokovnimi prispevki je sodeloval na mnogih mednarodnih konferencah v Nemčiji, Švici, Avstriji in na Nizozemskem. Znanstvena dela je objavljal v domačih in tujih revijah ter samostojnih publikacijah (Operacijsko raziskovanje, 1971; Grafi in mreže, 1974; Mrežno planiranje, 1977; Metode optimiranja I in II, 1984; Optimizacija poslovanja, 1991). Nekatera od njih so navedena v svetovnih bazah podatkov o znanstvenoraziskovalnem delu s področja poslovne ekonomije in matematike. Rezultate njegovih raziskav so s pridom uporabljale mnoge gospodarske družbe v nekdanji Jugoslaviji, med njimi tudi Emona, Kmetijski kombinat, Agis in Perutnina Ptuj ter TGA v Kidričevem.

Za znanstvenoraziskovalno delo ga je Univerza v Mariboru odlikovala z zlato plaketo (1995). Izvoljen je bil za aktivnega člana Newyorške akademije znanosti (1996). Ameriški biografski inštitut mu je podelil zlati znak Research Fellow in ga sprejel v Research Board of Advisors.

Slovensko društvo Informatika mu je podelilo priznanje za dosežke pri razvoju metod s področja operacijskih raziskav in za delovanje v Sekciji za operacijske raziskave od začetka sekcije (2004) ter ga v upravnem odboru imenovali za častnega člana.

Po upokojitvi se je ukvarjal z leposlovjem, pisal je knjige, posvečene haloškim krajem in ljudem (Kop, 1999; Leskovec v Halozah, 2000; Pevci in muzikanti iz Leskovca v Halozah, 2001). Zbral je podatke in zgodbe o zgodovini rojstnega Leskovca ter tamkajšnji glasbeni tradiciji, o izumrli žvegli, orglicah ali trstenki ter o tamburaših in Tonetu Kmetcu.