ŠČEK, Virgil

Mati Vincencija Šček, roj. Kante, je bila Kraševka, oče Josip pa iz Vipave. Oba sta bila verna in narodno zavedna. Imela sta osem otrok. Deček Virgil je najprej hodil v rojanski otroški vrtec, nato v nemško ljudsko šolo in še na nemško nižjo realko. V Gorici je obiskoval višjo nemško realko in opravil leta 1909 zrelostni izpit. Naslednje leto je končal trgovsko visoko šolo v Gradcu. Med letoma 1910 in 1914 je študiral bogoslovje v Gorici. Leta 1914 je bil posvečen v duhovnika.
Že kot dijak je boleče občutil krivično zapostavljanje slovenskega jezika. Sklenil je ustanoviti slovensko šolo v Gorici in začel zbirati prispevke. Zbrana sredstva je izročil družbi Sv. Cirila in Metoda za novo šolo, ki je bila leta 1910 res ustanovljena. Za različne časopise je pisal članke o enakopravnosti slovenskega jezika in o narodnih pravicah Slovencev. Ustanovil je Zvezo srednješolske katoliške organizacije. V Gorici je ustanovil dijaški list Alfa. Kot bogoslovec je ustanovil Jugoslovanski klub. V času lakote leta 1917, ko je bil kaplan pri Sv. Ivanu v Trstu, je zbiral pomoč za lačne ljudi. Ustanovil je slovensko šolo na Griču Sv. Vida.
Leta 1918 je prišel kot kaplan v Lokev, kjer je reševal starine in umetnine, pa tudi tabor s podzemnim rovom in glagolske napise.
Med leti 1921 in 1924 je bil državni poslanec v rimskem parlamentu, kjer je zastopal pravice 600.000 Slovencev in Hrvatov, ki so po Rapalski pogodbi pripadali Italiji.
Od leta 1927 je bil župni upravitelj v Avberju. Tu je kljub preganjanju fašistov širil verski tisk, vpeljal ljudsko petje, zbiral dijake s Krasa, ustanovil Dekliško zvezo. Poklical je umetnika Toneta Kralja, da je poslikal župnijsko cerkev sv. Nikolaja in še štirideset drugih cerkva na Primorskem.
Po nalogu fašističnega federalnega tajnika je moral 1940 zapustiti Kras. Najprej se je preselil v Trst, nato je bežal v Osp in se nazadnje zatekel k župniku Tonetu Požarju v Lokev pri Divači na Krasu, kjer se je leta 1941 upokojil.
Med vojno je spremljal dogajanje med NOB. Obsodil je domobransko sodelovanje z Nemci in stopil na stran OF v boju zoper Italijo in Nemčijo. Ožigosal pa je tudi napake OF: nepotrebne likvidacije domnevnih izdajalcev in stalinistične metode nasilja in strahovanja. Obsodil je tudi napake naših oblasti v odnosu do Italijanov ob osvoboditvi Trsta. Med leti 1942 in 1947 se je vneto boril za to, da bi se vse tržaško ozemlje priključilo Jugoslaviji.
Umrl je na ljubljanski kliniki in je pokopan poleg staršev v Avberju pri Tomaju.
Zanimal se je za beneške Slovence, za glagolico in za jezikoslovje. Ustanovil je Jadransko založbo v Trstu ter goriško Mohorjevo družbo. Bil je tajnik Katoliškega tiskovnega društva, tajnik Zbora svečenikov sv. Petra in Pavla in predsednik Katoliške tiskarne. Ustanovil je časopise: Mali list, Verbum Dei, Čuk na palici, Naš čolnič, Mali list, Novi list, Jaselce, Bukvice strica Janeza in Pravljice; bil je soustanovitelj mesečnika Zbornik. Na Krasu in v Istri je ustanovil več deset kmetijskih zadrug.
Vse življenje je tudi beležil dogodke doma in v svetu. Tako je v zadnjih letih nabral za 18 zvezkov rokopisov: Paberki, Lokavske starine in Rodbinske starine. Po vojni je pisal v časopise: Primorski dnevnik, Ljudski tednik, Razgovori in članki. Njegovi govori in posegi v rimskem parlamentu so zbrani v: Atti parlamentari XXVI/ Legislatura 1921 – 23 – Roma. V teh delih so dragoceni podatki o razmerah v Slovenskem primorju pod italijansko okupacijo.
Njegovo knjižnico hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, mnogo dragocenih knjig pa se je izgubilo v begunstvu v času vojne.