Matilda SEBENIKAR (roj. TOMŠIČ)

Njen oče Matija Tomšič je bil učitelj v Trebnjem. Učitelji so bili tudi polbrata Ivan in Bernard ter brat Emanuel, brat Franc Tomšič pa je postal gradbeni inženir. Do poroke je pomagala v domači gostilni v Trebnjem, ki jo je po očetovi smrti vodila mati Frančiška, roj. Novak, s hčerama Franjo in Matildo.

Leta 1875 se je Matilda poročila z Lovrom Sebenikarjem iz Zabreznice pri Žirovnici na Gorenjskem, ki je služboval kot upravnik pošte na Rakeku, kasneje pa je na Rakeku odprl še gostilno, ki jo je vodila Matilda. Njun sin edinec Adolf je umrl star sedem let. Leta 1903 sta z možem hišo na Rakeku prodala in kupila obsežno posestvo z nekdanjo mitnico in šolo na Uncu.

Matilda se je na Notranjskem uveljavila kot velika narodnjakinja. Na Rakeku je delovala zlasti pri Družbi svetega Cirila in Metoda, katere predsednica je bila nekaj let. Leta 1911 sta bila z možem med ustanovnimi člani gasilskega društva na Uncu. Poleg tega je pisala pesmi in krajšo prozo. Svoja literarna dela je najprej objavljala v mladinskem listu Vrtec, ki ga je v Ljubljani ustanovil njen nečak Ivan Tomšič. V Vrtcu je na primer leta 1872 objavila povest Kapelica v gozdu in leta 1875 povest Angel. Kasneje je pod psevdonimom Desimira pisala v ženski časopis Slovenka, mladinski list Zvonček, literarni mesečnik Dom in svet ter časnik Edinost, kjer je kot podlistek v letu 1899 izhajala njena daljša povest Vaški črednik. Njene pesmi imajo večinoma pripovedni in humorni značaj.

Slovenski zgodovinar in politik Fran Šuklje se je v Sodobnikih iz leta 1933 spominja takole: »… tako pametna, da se je kosala z nami, ko smo na pamet izračunavali enačbe prve vrste. In čestokrat je na našo jezo ona nas premagala! Čez mnogo let sem jo enkrat obiskal, ko je na Rakeku kot gospa Sebenikarjeva vodila veliko restavracijo … Ni me takoj spoznala, tem bolj me je pa bila vesela, ko sem se ji predstavil kot njen prijatelj iz otroških let.«

K njej na Unec se je kasneje preselila njena starejša sestra Franja, mati znamenitega generala in borca za severno mejo Rudolfa Maistra. Ker po smrti Franjinega moža Franca Maistra njegova skromna pokojnina ni zadostovala za preživetje družine, je postal Lovro Sebenikar skrbnik njenih mladoletnih otrok, Ernesta in Rudolfa. Ernest je bil sprva zaposlen na pošti na Rakeku, kasneje pa je postal železničarski uradnik. Sebenikarjeva sta poskrbela tudi za Rudolfovo šolanje. Posestvo na Uncu sta kasneje podedovala sinova Rudolfa Maistra.