Marjan KLANČNIK

Otroštvo je preživljal v Slovenj Gradcu, kjer je dokončal osnovno šolo. Nato se je preselil v Ljubljano, kjer je obiskoval šolo za elektrotehniko in jo zaključil leta 1957. Njegova prva zaposlitev je bila v Elektru Slovenj Gradec, nato se je zaposlil kot nadzornik za elektro opremo v Rudniku lignita Velenje. Kasneje se je zaposlil kot vodja električnih napeljav na Slovenskih železnicah in nato kot vodja investicij v Tovarni transformatorjev Črnuče, kjer je sodeloval s kooperanti iz tujine. Zaradi tega dela se je učil tuje jezike, predvsem angleščino in nemščino.

Junija 1978 je spoznal Zagorjanko Ani Ravnikar ter se v naslednjem letu z njo tudi poročil in preselil na Izlake, kjer je z družino živel do svoje smrti. Ljubiteljsko se je ukvarjal z raziskovanjem preteklosti, predvsem zagorske doline. Rad je brskal po starih knjigah in arhivih ter se pogovarjal z ljudmi, ki so znali povedati kaj zanimivega o preteklosti Zagorja ob Savi in okolice.

Največ svojega časa je posvetil gradu Gamberk. Veliko dni je preživel na ruševinah gradu, kjer je urejal in čistil grajsko dvorišče, saj si je želel, da dvorišče postane prireditveni prostor. Marca 2008 je osnoval Kulturno-zgodovinsko društvo za zaščito ruševin gradu Gamberk.

Preučeval je tudi zgodovino Medijskega gradu ter vse v povezavi s polihistorjem Janezom Vajkardom Valvasorjem. Zanimala ga je zgodovina okoliških sakralnih objektov, o katerih je napisal nekaj knjig in brošur: o podružničnih cerkvah sv. Mohorja in Fortunata v Zideh, sv. Janeza Krstnika v Vinah, sv. Mohorja in Fortunata v Podlipovici, sv. Jakoba v Borju, sv. Radegunde na Strmi Njivi, sv. Lovrenca v Kolovratu, cerkvi Marijinega Imena v Brišah in o nekdanji cerkvi sv. Lenarta v Kisovcu. Ukvarjal se je tudi z zgodovino Žvarulj z okolico in Medijskih Toplic. Njegovo zadnje delo je knjiga Gamberk skozi čas, ki bo posthumno izšla v letu 2022.