Makso PIRNIK

V osnovno šolo je hodil na Prihovo pri Slovenskih Konjicah. Kot deček se je vpisal na triletno meščansko in orgelsko šolo v Celju. Poglobljeno glasbeno znanje si je pridobival na mariborskem učiteljišču v letih od 1923 do 1927. V ta čas segajo njegovi prvi poskusi komponiranja kratkih vokalnih skladbic ter vodenje pevskih zborov.

Prvo službo je dobil leta 1927 v osnovni šoli v Oplotnici, kjer je vodil šolski zbor, študiral mladinsko glasbeno literaturo in se pripravljal na sprejemni izpit za ljubljanski konservatori. Po premestitvi v Litijo je lahko redno obiskoval predavanja na ljubljanskem glasbenem konservatoriju in si pridobil znanje iz solo petja, klavirja in dirigiranje pri znanih slovenskih umetnikih. Po diplomi leta 1933 je študiral harmonijo in kontrapunkt pri prof. Slavku Ostercu.

Bil je pobudnik in vodja Društva pevovodij mladinskih pevskih zborov, ki je bilo ustanovljeno leta 1936 v Slovenskih Konjicah.

Z litijskim mladinskim pevskim zborom je leta 1934 nastopil na prvem festivalu mladinske zborovske glasbe v Ljubljani in zaslovel kot odličen mladinski zborovodja. Leta 1937 je bil premeščen na meščansko šolo na Rakeku, kjer je vzgojil Mladinski pevski zbor Miroslav Vilhar in z njim zaslovel po Sloveniji.

Tudi v vojnih letih je ustanavljal mladinske zbore, zlasti v Beli krajini, sestavljal pesmarice, komponiral in predaval na učiteljskih tečajih. Po kapitulaciji Italije je bil imenovan za organizatorja in vodjo pevske dejavnosti na Primorskem. Iz tega obdobja je tudi njegova najbolj znana pesem Smrt v Brdih, ki je ponarodela. Po vojni se je preselil v Trst, kjer je bil med drugim referent za glasbo na tržaškem radiu in voditelj mladinskih oddaj. Od leta 1947 je poučeval na učiteljišču v Tolminu. Po njegovi zaslugi je glasbeno življenje na Tolminskem po vojni ponovno oživelo. Ustanovil je izredno številen dekliški zbor, vodil še druge zbore v različnih zasedbah in z njimi nastopal, tudi v zamejstvu.

Po vojni je nekaj časa živel v Trstu in Tolminu.

Njegova dela za otroške in mladinske zbore odsevajo iskreno občutenost in razumevanje otroške duše. Poznane so njegove priredbe ljudskih pesmi Njega ni, Veseli pastir, Jaz bi rad vedel in druge. Cenil je ljudsko motiviko in pesnike kot so Karel Destovnik-Kajuh, Srečko Kosovel, Simon Gregorčič.

Pokopan je v Tolminu.