KUHAR, Lovro

Bil je koroški rojak, pisatelj, rojen v revni kmečki družini. Obiskoval je utrakvistično – dvojezično osnovno šolo v domačem kraju (do leta 1907), pozneje zadružno šolo v Ljubljani (1912/1913) ter tečaj za kmetijsko zadružništvo na Dunaju. Veliko je bral in se na ta način tudi sam izobraževal, seznanjal se je z deli ruskih klasikov, najbolj je nanj vplival slovenski pisatelj Ivan Cankar. Leta 1914 je bil vpoklican k vojakom. Pozneje je pobegnil iz avstrijske vojske in bil v odsotnosti obsojen kot vojni dezerter. Dve leti je bil v italijanskem ujetništvu, do konca vojne. Leta 1919 se je vrnil domov in se zaposlil v guštanjski (sedaj ravenski) jeklarni. Poročil se je leta 1924 in leto pozneje (1925) izdal svoje prvo knjižno delo Povesti. Rodili sta se mu hčerki Vida in Mojca (1923–1925). Vedno bolj se je posvečal političnemu delu in delavskemu gibanju, zato ga je oblast neprestano preganjala. Aktivno je sodeloval v takratni ilegalni Komunistični partiji. V letih 1930 in 1939 je bil politični emigrant (Dunaj, Praga, Berlin, Atene, Bukarešta, Celovec). Vmes je bil večkrat zaprt in je pogosto menjal službe. V tem času je napisal nekaj najbolj znanih novel (Boj na požiralniku, Jirs in Bavh, Odpustki …).V zaporu je začel pisati tudi velika romana, Požganico in Doberdob. Med drugo svetovno vojno je ponovno izkusil tegobe ilegalnega življenja. 8. februarja 1943 so ga v Ljubljani aretirali in zaprli na Tabor in v Šempeter, pozneje v berlinske zapore. Poslali so ga v taborišči Sachsenhausen in Mauthausen. Leta 1945, po vojni, se je vrnil v domač kraj in bil izvoljen za ljudskega poslanca.

Voranc je začel pisati že zelo zgodaj. Leta 1909 je dočakal objavo prve črtice Petkov Cenc (psevdonim Ivan Wastl) v mesečniku Domači prijatelj (1909), ki ga je urejala Zofka Kvedrova. Pisateljica ga je v Listnici uredništva tudi spodbujala in mu svetovala. Bila je torej njegova prva in edina literarna mentorica, ki je takoj zaslutila njegov talent in ga začela pravilno usmerjati. Objavljal je tudi v celovškem Miru in kot emigrant v literarni reviji Sodobnost.

Sredi tridesetih let je začel objavljati pod psevdonimom Prežihov Voranc. Prežihovina je bila namreč posest, kjer je bila domačija njegovega očeta. Voranc je izpeljanka iz imena Lovrenc oz. Lovro. Pred vojno so izšla tri njegova pomembna dela, in sicer romana Požganica (1939) in Doberdob (1940) ter zbirka novel Samorastniki (1940). Po vojni pa še roman Jamnica (1945) in več krajših del, med katerimi je vsekakor ena najlepših zbirka črtic za otroke Solzice (1949). V tem obdobju je objavil tudi druga dela, med njimi potopis Od Kotelj do Belih vod. Med popotne zapise sodi tudi delo Od Mokronoga do Pijane gore, kjer je zabeležil stisko in bedo dolenjskega podeželja. Danes na tem območju poteka tudi Vorančeva pot. Zaradi izčrpanosti in bolezni ni mogel uresničiti vseh pisateljskih načrtov.

V Koroški osrednji knjižnici je pregledno urejena Prežihova spominska soba, na Prežihovini je na ogled Prežihova bajta, ki deluje pod okriljem Koroškega pokrajinskega muzeja, Muzeja Ravne na Koroškem. Na portalu Kamra je objavljenih več zgodb o Prežihovem Vorancu: Lovro Kuhar – Prežihov Voranc: rod in življenjska pot, Bratje Kuhar – Prežihovi “pobi” in Prežihova bajta – spominski muzej Prežihovega Voranca (1979-2019).

Njegovo življenje in delo je zabeleženo v številnih knjigah in publikacijah. Leta 2016 je Martin Turk režiral in posnel film o Vorancu z naslovom Doberdob – roman upornika.