KOZELJ, Franjo

Kot peti izmed osmih otrok se je rodil v Gradišču materi Miciki in očetu Frančku. Otroška leta je preživljal na srednji kmetiji, kjer je zraven trdega dela izrezoval majhne klopotce, piskal na haloško žveglo in na trstenke. Po očetovi zgodnji smrti je kmetijo prevzela starejša sestra, sam pa je na kmetiji ostal zgolj pastir. Potem ko je pri štirinajstih letih končal osnovno šolo, je postal pekovski vajenec na Hajdini (1934–1937). V tem času je končal obrtno trgovsko šolo. Ko je delal kot pekovski pomočnik (1937–1940), je obiskoval še glasbeno šolo na Ptuju, kjer se je učil igrati violino in vse tamburaške instrumente. V letih 1935–1940 je deloval v Društvu kmečkih fantov in deklet na Zgornji Hajdini, ki je organiziralo razne prireditve in tekmovanja. Poleg tega je igral pri številnih zasedbah z Dravskega polja in celo pri prekmurskih in medžimurskih ciganih, od katerih se je naučil molovskih zvokov in čardaških potez, ki jih je kasneje uporabil v svojih pesmih.

Aprila 1940 je bil vpoklican v vojsko in bil poslan v Beograd. Čez eno leto je pristal v nemškem ujetništvu in bil mobiliziran v redno nemško vojsko. Maja 1944 mu je uspelo pobegniti v Romunijo in se pridružiti besarabskemu odporniškemu gibanju. Od tam se je vrnil v Beograd. Kot prostovoljec je bil sprejet v avtočeto III. bataljona Gardijske brigade in poslan na sremsko fronto, kjer se je boril v okviru IV. srbske udarne brigade. Januarja 1946 je bil demobiliziran in odposlan v Ljudsko milico v Slovenijo, kjer je delal na raznih postajah kot komandir. Potem ko je končal višji komandni tečaj, je postal pomočnik okrajnega poveljnika. V tem času je zaključil še dopolnilno šolanje na tedanji gimnaziji. Oktobra 1947 so ga demobilizirali.

Sledila je zaposlitev na železnici. Sprva je delal kot zavirač, premikač in kretnik na železniški postaji Ljubljana Šiška. Ko je opravil vse potrebne strokovne izpite na Prometni šoli v Podbrdu in dobil naziv prometno-transportni tehnik, je postal prometnik ali vlakovni odpravnik ter bil najprej dodeljen na postajo Medvode (do avgusta 1949), nato pa na tedanjo postajo Strnišče tovarna. Sredi avgusta 1951 je bil imenovan za šefa obmejne postaje Hodoš, kjer je ostal pet let in bil nato premeščen na delovno mesto vlakovnega odpravnika v Žirovnico. Leta 1958 je bil imenovan za šefa postaje Zreče, kjer je ostal do leta 1962.

V Zrečah je ustanovil glasbeno-violinski ansambel Zreški kovači (1958–1963), v katerem je igral drugo violino in za katerega je pisal besedila, ki jih je tudi sam uglasbil. Ansambel je gostoval širom Slovenije, v njem pa je pela tudi njegova žena Vera. Radio Slovenija in radio Šmarje pri Jelšah sta posnela dvajset njegovih pesmi, ki so bile objavljene v oddajah Za našo vas in Iz naših krajev. Več njegovih besedil je objavil tudi Kmečki glas.

Po ukinitvi proge Poljčane–Zreče je ansambel razpadel, ker je bil premeščen na novo delovno mesto v Imeno (1962–1963). Sledile so zaposlitve v Stranjah (1963–1972), Ivančni Gorici (1972–1977) in nazadnje na postaji Ljubljana Rakovnik (1977–1983). V času službovanja v Stranjah se je šolal še na mariborski Ekonomski srednji šoli, kar mu je pripomoglo k temu, da je dosegel stopnjo višjega železniškega kadra. Po več kot tridesetih letih službovanja na različnih postajah se je leta 1983 upokojil.

Še posebej rad je opisoval rodne Haloze, njihovo prebivalstvo in tako obujal spomine na otroška leta, življenje med vojno in delo na železniških postajah, vse od nastopa službe do upokojitve. Napisal je tri avtobiografske romane, okrog trideset novel, črtic in povesti, nekaj dramskih del ter več kot trideset pesmi in viž. Medtem ko so bili zapisi z lovsko tematiko objavljeni v glasilu Lovec, je večina njegovih del izšla šele po njegovi smrti v monografiji Pesem haloškega klopotca.