Rodila se je v premožni in ugledni družini v Plavah. Pri štirih letih je zbolela za otroško paralizo, ki je bila takrat neozdravljiva. V mladih letih je zato težko hodila, kasneje si je pomagala s palico. Zadnjih petnajst let svojega življenja je bila priklenjena na invalidski voziček in se zato zadrževala doma.
Po prvi svetovni vojni se je z družino preselila v Ljubljano, kjer je študirala pri uršulinkah. Bila je izredno nadarjena za jezike, zato ni čudno, da si je za svoj življenjski poklic izbrala ravno prevajalstvo. Obvladala je italijanščino, nemščino, francoščino, angleščino, srbohrvaščino, latinščino, prevajala je tudi iz ruščine, poljščine, češčine, švedščine in norveščine.
S prevajalstvom se je pričela ukvarjati že v času študija pri uršulinkah, ko je veliko prevajala za škofijski urad. Njena prva služba je bila pri dnevniku Slovenec, kjer so njeni prevodi izhajali v podlistkih. Po drugi svetovni vojni se je vrnila v Gorico in delovala kot tolmač pri zaveznikih, preživljala pa se je z lekcijami iz jezikov. Kmalu se je zaposlila na RAI Trst. Prvi prevod v tej službi je nastal leta 1948, zadnji pa leta 1977. V tem času je prevedla 152 iger iz različnih jezikov.
Dela:
H. Malot: Brez doma, 1944 (prevajalka)
N. Salvaneschi: Sonce v senci, 1943 (prevajalka)
Humar K. Nada Konjedic se je poslovila. Koledar Goriške Mohorjeve družbe, 1982, str. 84.
Primorski slovenski bibliografski leksikon: 8. snopič. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1982.
Umrla je Nada Konjedic. Katoliški glas, 1981, št. 17, str. 2.
