PUKŠIČ, Jožef

Rojen je bil v Slomih, kjer je tudi preživljal zgodnja otroška leta. Osnovno šolo je začel obiskovati v Polenšaku (1927), zaključil pa jo je v srbskem Mladenovcu (1931), kamor se je družina preselila zaradi očetove službe. V letih 1931–1935 je obiskoval nižjo gimnazijo v Smederevski Palanki ter se po opravljeni mali maturi vpisal v moško gimnazijo v Beogradu, jo od leta 1937 nadaljeval v Autokomandi in končal leta 1939.

Istega leta se je vpisal na Vojaško akademijo Kraljevine Jugoslavije, oddelek za konjenico (Vojna akademija kraljevine Jugoslavije, odsek za konjico) ter bil leta 1941 premeščen v zemunsko Konjeniško šolo (Konjička škola). Po bombardiranju Beograda je bil razporejen v drugi dopolnilni konjeniški polk, katerega okrnjeni del so zajeli nemški stražarji in jih napotili v nemško taborišče v Fürstenbergu na Odri. V času ujetništva so ga večkrat preselili. Nazadnje je nemško kapitulacijo pričakal v taborišču v Lukenwaldnu, od koder se je leta 1945 vrnil v Beograd.

Po vrnitvi iz štiriletnega ujetništva se je vpisal na Oddelek za živinorejo beograjske Fakultete za kmetijstvo (Poljoprivredni fakultet – Stočarski smer), ki jo je zaključil decembra 1949. Januarja 1950 se je zaposlil na Kmetijskem kombinatu Beograd (Poljoprivredni kombinat Beograd). Na delovnem mestu inštruktorja za živinorejo je ostal do leta 1954, ko je prešel na Zavod za rejo in registracijo živine Republike Srbije (Zavod za selekciju stoke i matično knjigovodstvo Republike Srbije). V letih 1958–1961 je bil zaposlen v Živinorejskem sektorju Zvezne kmetijske zbornice (Savezna poljoprivredna komora, Sektor za stočarstvo) kot pomočnik direktorja Gospodarskega združenja za živinorejo (Poslovno udruženje za stočarstvo). Med letoma 1961 in 1974 je bil direktor Jugoslovanskega kmetijsko gozdarskega centra (Jugoslovenski poljoprivredni šumarski centar). Leta 1965 je pod mentorstvom akademika prof. dr. Jovana Belića uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom Razvoj domaćeg šarenog govečeta u Pomoravlju i njegov današnji tip.

Leta 1974 je ponovno pričel z delom na Zavodu za rejo in registracijo živine Republike Srbije z novim imenom Inštitut za uporabo znanosti v kmetijstvu (Institut za primenu nauke u poljoprivredi). Sodeloval je na mnogih mednarodnih strokovnih in znanstvenih srečanjih s področja govedoreje, kjer so bili njegovi prispevki in razprave pogosto opaženi. Ker je uspešno koordiniral delo republiških služb na območju tedanje Jugoslavije, je pripomogel k širjenju simentalske pasme goveda, ki je primerna tako za prirejo mleka kot mesa. Aktivno je bil udeležen pri izgradnji in razvoju mednarodno priznanega novosadskega sejma, kjer je bil večkrat v vlogi predsednika ali člana strokovnih komisij. Nenehno je spremljal razvoj govedoreje v tujini, se povezoval s tujimi strokovnjaki in skrbel za domači napredek. Z dobro organizirano selekcijo goveda, oplemenitenega s simentalsko pasmo, so se sčasoma izboljšale proizvodne lastnosti mleka in mesa, pri čemer niso pozabili na skrbno analizo rezultatov.

S svojim prizadevnim delom na področju razvoja govedoreje je v veliki meri pripomogel k ustanovitvi Evropskega združenja rejcev goveda simentalske pasme (European Simmental Federation, 22. 5. 1962), katerega podpredsednik je bil v letih 1977–1981, kasneje pa njen doživljenjski član. V tesni navezi je bil tudi s Svetovno zvezo rejcev simentalske pasme (The World Simmental Federation), ki je bila ustanovljena v Zagrebu leta 1974.

Čeprav se je leta 1978 upokojil, je ostal povezan s stroko do konca svojega življenja.