Julija PRIMIC (por. SCHEUCHENSTUEL)

Bila je drugorojeni otrok v zakonu ljubljanskega trgovca Antona Primica, ki je umrl kmalu po njenem rojstvu, in Julijane, roj. Hartl, ki je prav tako izhajala iz ljubljanske trgovske družine.

Mati jo je vzgajala po strogih meščanskih načelih. Pri domačih učiteljih je osvojila znanje tujih jezikov, plesnih korakov in osnovnih pravil tedanjega bontona v družbi. Po bratovi smrti je veljala za eno najbogatejših dedinj v Ljubljani. Pesnik Prešeren naj bi Julijo prvič srečal na velikonočno soboto leta 1833 v trnovski cerkvi v Ljubljani, se vanjo zaljubil in ji posvetil eno svojih najznamenitejših pesmi: Sonetni venec s črkami njenega imena in priimka v akrostihu je izšel februarja naslednje leto kot priloga nemškega časopisa Illyrisches Blatt.

Leta 1839 se je Julija poročila s tedanjim avskultantom deželnega sodišča Jožefom Anzelmom pl. Scheuchenstuelom. Zakoncema se je rodilo pet otrok, štiri hčere in sin. Leta 1850 se je družina skupaj z Julijino materjo preselila v Novo mesto, kjer je Jožef postal predsednik tamkajšnjega okrožnega sodišča. Za bivanje so najeli dvorec Pred malim mostkom ali Neuhof v bližnji Kandiji, kjer je Julija preživela dobrih trinajst let in leta 1864 umrla.

O Julijinem življenju v Novem mestu ni veliko znanega. Zaradi šibkega zdravja, ki so ga še dodatno poslabšali številni porodi, je živela precej mirno ter odmaknjeno družinsko življenje in se ni vključevala v družabni svet takratnega Novega mesta. V zavest tamkajšnjega prebivalstva se je zapisala kot pobožna, dobra in prijazna gospa. Nekaj spominov na Julijino novomeško obdobje nam je zapustil Janez Trdina, ki se je leta 1858 iz Zagreba preko Kostanjevice peš namenil v Novo mesto, da bi jo videl. Srečanje z njo, nad katerim je bil izredno navdušen, je opisal v svojem spisu Dve ljubici. Kasneje, ko se je Trdina za stalno preselil v dolenjsko prestolnico, je zbral še nekaj podatkov o Julijinem življenju v Novem mestu, ki mu jih je v glavnem posredovala Julijina nekdanja služabnica, jih literariziral in objavil v bajki z naslovom Doktor Prežir.

Pokopana je na novomeškem pokopališču v Šmihelu, kakor tudi njena mati. V bližnji šmihelski cerkvi so se poročile tri izmed njenih hčera. Kmalu po Julijini smrti se je družina odselila iz Novega mesta. Njen vnuk Wilhelm Rechbach je kasneje služboval v Novem mestu kot zadnji avstrijski okrajni glavar.