Jožef ROZMAN Trebanjski

Šolo, ki jo je v tistem času vodil graščinski služabnik iz Radovljice Jakob Hanžič, je pričel obiskovati v Ljubnem. Leta 1810 je odšel v Ljubljano, kjer je šest let obiskoval gimnazijo. Po končani gimnaziji je v Ljubljani dve leti študiral filozofijo, nato pa, med letoma 1819 in 1823, bogoslovje v Salzburgu, kjer je bil leta 1824 posvečen za duhovnika.

Že med študijem je pomagal v semenišču, po študiju pa je bil dodeljen nadškofu Avguštinu Gruberju, ki je bil nekdanji ljubljanski škof. Naslednje leto se je iz Salzburga vrnil na Slovensko in najprej služboval kot kaplan v Šentjerneju, Semiču in Šmartnem pri Litiji. Leta 1832 je postal župnik v Borovnici, ostal tam deset let, nato pa je odšel v Cerknico, kjer je bil imenovan za dekana. Od leta 1848 do smrti leta 1871 je bil župnik in dekan v Trebnjem. V Trebnjem in na Dolenjskem je imel velik ugled med verniki in duhovniki, zlasti je slovel po svojih govorniških sposobnostih.

Do prihoda v Trebnje je v bohoričici napisal nekaj molitvenikov. Kasneje pa je kot dober govorec in pisec objavljal pridige v časopisu urednika Andreja Einspielerja Slovenski prijatelj, ki je bil namenjen cerkvenemu govorništvu oziroma homiletiki in je omogočal rabo ljudske govorice v cerkvi. Postumno je bilo nekaj njegovih pridig objavljenih še v Duhovnem pastirju.

Rozman je bil tudi ljubitelj in zbiralec slovenske literature, med drugim je za objavo prispeval prvotni zapis besedila Prešernove pesmi Romarska in Vodnikove pesmi Peter Mali.