Jože ŽIŽEK

Rodil se je na drugem koncu Slovenije, v Prekmurju. V tistem času je bil v prekmurskih družinah močan patriarhat. Vendar je oče svojo močno vlogo izkoristil za to, da je otroke naučil, “da je v življenju treba delati, če hočeš kaj imeti in da je biti lenuh sramotno.” S takšno popotnico je Žižek odraščal. Štiri razrede OŠ je naredil v času stare Jugoslavije v Lendavi. Sledila so leta madžarske okupacije, ko je pri madžarskih profesorjih hodil v meščansko šolo v Lendavi, nato se je preusmeril na gimnazijo v Mursko Soboto, ki jo je nadaljeval po koncu vojne na višji gimaziji s slovenskimi profesorji. Po končanem šolanju se je odločil za študij veterine v Zagrebu. Po šestih letih je na silvestrovo leta 1955 opravil zadnji izpit. Vrnil se je domov in se poročil z ljubeznijo iz domačega kraja, Šarolto. V Prekmurju ni bilo službe, v Hrpeljah (Občina Hrpelje Kozina) pa se je izpraznilo mesto veterinarja. Sprva je želel le nekaj let izkušenj v omenjenem kraju, nato je v njem ostal celo življenje. Rodila sta se mu hči in sin. Predvsem je deloval na področju Brkinov, ki so bili v tistih letih zelo osiromašeni in izpraznjeni. Delovni teritorij je imel od Račic do Krvavega potoka pa vse do Rakitovca, kasneje je zajel tudi divaško občino. Leta 1995 se je upokojil in se preizkusil v političnih vodah novoustanovljene Občine Hrpelje Kozina, a mu politika ni dišala. Leta 2019 je prejel zlato plaketo Občine Hrpelje Kozina kot priznanje za veličino človeka, ki je presegel okvire svojega poklica in se približal brkinskemu človeku ter mu pomagal do kvalitetnega življenja.