Jože Tomažič se je rodil v družini, v kateri je bilo 10 otrok. Po osnovni šoli na Velikem Tinju je končal učiteljišče v Mariboru kot slavist. Služboval je v raznih krajih Pomurja in se po letu 1934 ustavil na rodnem Tinju.
To obdobje je zanj in za naše območje izrednega pomena, saj je prav tu snoval svoje zamisli o kasnejših književnih delih.
Pozneje je študij nadaljeval v Zagrebu (Hrvaška), bil med 2. svetovno vojno begunec v Ljubljani, po njej pa poučeval slovenščino v Celju, Črnomlju in nazadnje na Jesenicah, kjer je bil od leta 1958 ravnatelj šole. Angažiral se je kot gledališki igralec in režiser v SNG Drama v Ljubljani in v amaterskem gledališču Tone Čufar na Jesenicah, kjer je novembra 1969 postal upravnik tega gledališča.
Poleg pedagoških člankov in prevodov je napisal tudi več knjig pohorskih pravljic in knjigo pohorskih bajk, za katere je snov črpal iz ljudskega izročila na Pohorju. Zgodbe vključujejo množico mitičnih bitij: vodovnike, zmaje, jezernike, velikane, vile, škrate, rojenice… Knjige je z ilustracijami opremil slikar Jože Beránek. Prve izdaje njegovih del so izšle v Ljubljani med 2. svetovno vojno.
V gradu v Slovenski Bistrici je na ogled Tomažičeva spominska soba.
Pravljice in legende:
Pohorske pravljice, 1942.
Dravska roža, 1943.
Drvarka Marija, 1943.
Pastirčkova nebesa, 1943.
Pohorske bajke, 1943.
Botra vila, 1943.
Mrtvo srce, 1944.
Čarovničina hči, 1944.
Dve pravljici, 1944.
Oglarjev sin, 1944.
- Za knjigo Pohorske pravljice je prejel literarno nagrado Ljubljane za leto 1942.
- Red dela III. stopnje, 1959.
Jože Tomažič na Wikipediji
Tomažič, Jože. V: Biografski-SB.SI: Biografski leksikon Slovenska Bistrica
Osebna bibliografija v sistemu COBISS
