Janez CESAR

Njegova mati je bila Ivana, roj. Staniša, z Dolnje Težke Vode, oče pa Janez Cesar, krojač iz Črmošnjic. Družina se je v začetku 20. stoletja preselila z Dolnje Težke Vode v Novo mesto, na Breg. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, kjer je leta 1915 maturiral.

Najprej je služboval kot železničarski uradnik, od leta 1914 pa je nastopal tudi kot amaterski igralec v Novem mestu, na Jesenicah in v Ljubljani. Leta 1922 se je zaposlil v Slovenskem narodnem gledališču Drama, kjer je ostal do upokojitve leta 1962. Kot poklicni igralec je leta 1921 prvič nastopil kot Debeli človek v Cankarjevi drami Pohujšanje v dolini šentflorjanski. V letih 1922-1925 se je učil pri ruskem režiserju in igralcu Borisu Putjati, ki je bil takrat član Narodnega gledališča v Ljubljani in mu je pomagal do prvega uspeha s tem, ko mu je zaupal vlogo Ferdiščenka v Idiotu. Pred tem je obiskoval Dramatično šolo Združenja gledaliških igralcev. Dolgo je nastopal predvsem v komičnih vlogah, sčasoma pa se je razvil v igralca močnih značajev. Med drugim je nastopil kot Krjavelj iz Jurčičevega Desetega brata, Kantor, Grozd, Kalander iz Cankarjevih del ter imel glavno vlogo v Shakespearovem Falstaffu in Držićevem Botru Andražu. Leta 1946 se je uveljavil kot gledališki vzgojitelj in predavatelj na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani. Prevedel in priredil je enaintrideset veseloiger in skupaj z Milanom Pugljem napisal skeča Pri šefu in Domišljija. Leta 1941 ga je uprava Narodnega gledališča v Ljubljani imenovala za častnega režiserja. Poleg igranja na gledaliških odrih je igral še v rusko-jugoslovanskem filmu z naslovom V gorah Jugoslavije, veliko pa je delal tudi na radiu, v radijskih igrah.

Je prejemnik Prešernove nagrade. Po njem se imenuje tudi ulica v Novem mestu. Med ljudmi je do konca ostal zapisan kot ljudski igralec v najčistejšem pomenu besede. Filip Kalan ga je v delu Svet komedijantov šaljivo opisal: »Zajeten možak je to, postaven in trebušast, širokih pleč, težak za dober stot, rdečeličen podeželan še po štiridesetih letih gledališkega dela, na pragu šestdesetih let, krepko oblikovanega obraza, z velikimi, živimi očmi in tehtnim, malce srepim pogledom, dobrodušen in radoživ, prijatelj dobre jedi in pijače.« Njegova bogata zasebna knjižnica, ki šteje preko 7000 knjig, je dobila svoje stalno mesto v novomeški Knjižnici Mirana Jarca, kjer je od leta 1971 urejena spominska soba Janeza Cesarja z njegovo knjižnico, od leta 2018 v prenovljeni in posodobljeni podobi.