France PUNČUH

“ווער עס ראַטעוועט איין לעבן, ראַטעוועט אַ גאַנצע וועלט.”

“Ver es ratevet ejn lébn, ratevet a gántse velt.”

“Kto ratuje jedno życie, ratuje cały świat.”

“Whoever saves one life, saves the world entire.”

 “Kdor reši eno življenje, reši cel svet.”

DRUŽINA IN IZOBRAZBA

France (krščen kot Frančišek) Punčuh se je rodil v stavbi ljudske šole v Gornjem Logatcu (danes Tržaška cesta 148) v številni družini. Tu je oče Leopold Punčuh  po rodu iz Idrije, nadučitelj, član logaškega Sokola, publicist in župan Gornjega Logatca služboval od 5. maja 1900 do 6. februarja 1922. Dekliški priimek matere Antonije je bil Žgur. Po končani Državni realki v Ljubljani (t. i. Realki; danes Vegova Ljubljana), ki jo je končal junija 1922, je med oktobrom 1922 in oktobrom 1923 služil vojaški rok v Inženirski podoficirski šoli v Mariboru. Od februarja 1925 je imel čin rezervnega inženirskega podporočnika. Po odsluženem vojaškem roku se je leta 1923 vpisal na Visoko trgovsko šolo v Varšavi, ki je danes del varšavske ekonomske univerze (Szkoła Główna Handlowa w Warszawie). Novembra 1927 je diplomiral z nalogo “Agrarna reforma v Jugoslaviji”. Že med študijem se je leta 1925 zaposlil v enem od poljskih industrijskih podjetij, kjer je delal do 1. julija 1928, ko se je se je zaposlil na poslaništvu (diplomatsko predstavništvo v rangu današnjega veleposlaništva) Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS; v tujini že znane kot Jugoslavija)  v Varšavi kot dnevničar (nižji uradnik v pripravniški dobi), kjer je bil pristojen za trgovinske in finančne zadeve. Nekaj časa je opravljal tudi dolžnosti dopisnika Zavoda za pospeševanje zunanje trgovine (ustanovljen okrog leta 1932/1933 pod okriljem Ministrstva za trgovino in industrijo). Leta 1931 je uspešno opravil izpite za sprejem v državno službo in kandidiral na ministrstvu za zunanje zadeve Kraljevine Jugoslavije za stalno zaposlitev v diplomatski službi Kraljevine Jugoslavije na varšavskem veleposlaništvu. Kljub odličnim priporočilom nadrejenih in odličnim znanjem tujih jezikov (poleg slovenščine in srbohrvaščine še znanje nemškega, francoskega in poljskega jezika), mu stalno uradniško mesto na varšavskem poslaništvu, kjer je do tedaj delal kot dnevničar, redne službe ni dobil. Še naprej je opravljal službo dnevničarja, hkrati pa je postal zastopnik nekaterih nemških podjetij. 1. januarja 1935 je Punčuh dal odpoved na Poslaništvu Kraljevine Jugoslavije v Varšavi in obenem odprl lastno “trgovinsko zastopstvo” (generalni zastopnik) za nemške pisalne stroje. Poslanik (veleposlanik) Branko Lazarević, ki ga je zelo cenil, ga je prepričal, da je, čeprav brez formalnega statusa, še naprej delal tudi na jugoslovanskem (vele)poslaništvu. Minister za zunanje zadeve Kraljevine Jugoslavije Milan Stojadinović ga je 29. decembra 1937 imenoval za častnega vicekonzula Kraljevine Jugoslavije v Varšavi.

Leta 1931 se je poročil s poljsko Judinjo Janino Glocer (2. januar 1905–27. november 1997) in očitno sprejel judovsko vero*. Maja 1933 se jima je rodil sin Andrej (1933–2011; ki je bil v skladu z judovsko vero obrezan).

———————————————————–

*Zanimivo, da je v krstni knjigi https://data.matricula-online.eu/sl/slovenia/ljubljana/gornji-logatec/03845/?pg=372

pod stolpec »Religion« vpisan podatek, da je France Punčuh izstopil iz katoliške vere 6. 8. 1931 (najverjetneje zaradi poroke v Varšavi s poljsko Judinjo Janino Glocer) v oklepaju zapis (brez veroizpovedi); dopisano pa je, da je bil 17. XI. 1939 sprejet nazaj v Katoliško cerkev (verjetno kot odziv na stroge nemške rasne zakone, ki so po 1. septembru 1939 na Poljskem drastično omejili pravice Judov).

———————————————————

POMOČ JUDOM MED NACISTIČNO OKUPACIJO

“Holokavst ni nobene evropske države zaznamoval bolj kot Poljsko. Tisočletno bivanje Judov na Poljskem je bilo dobesedno uničeno. Iztrgan je bil pomemben del poljskega prebivalstva in kulture. Ponižujoča je tudi dediščina medsebojnega obtoževanja in sodelovanja Poljakov pri realizaciji »dokončne rešitve«. Znani so primeri »podmazovalcev« (»szmalcownicy«) na Poljskem, ki so ubežne Jude (in tudi pripadnike odporniškega gibanja) prodajali gestapu. A znani so tudi mnogi drugi, ki so tvegali lastno življenje in življenja svojih družin, da bi preganjane Jude rešili pred popolno pogubo.”  V: TOŠ, Marjan: Slovenski pravičniki med narodi – med pozabo in spominom. V: Slovenski Judje : zgodovina in holokavst IV. [Razprave in članki], 2015, str. 51-69.

—————————————–

Po nemškem napadu na Poljsko 1. septembra 1939 (začetek druge svetovne vojne) in njeni okupaciji je moral France Punčuh najprej poskrbeti za varnost svoje žene in sina, ki sta bila po rasnih predpisih nemških okupacijskih oblasti uvrščena med Jude. Kmalu zatem pa je začel pomagati tudi svojim judovskim poslovnim znancem, prijateljem in drugim družinam, čeprav je bilo takšno ravnanje v tistih časih izjemno redko in nevarno. Večina Poljakov je bila ravnodušnih, še huje pa je, da so nekateri stisko Judov izkoriščali z izsiljevanjem, tatvinami, ropi in ovajanjem oblastem. Po dosedanjih raziskavah je znanih več kot 20 Judov, ki jim je v letih 1939–1944 Punčuh pomagal na različne načine. Najpogosteje tako, da je prevzel njihovo premoženje, ki bi ga sicer zaplenile okupacijske oblasti. Prevzeme je začel izvajati že pred koncem leta 1939, ko se je začelo sistematično popisovanje judovskega premoženja. S tem je mnogim omogočil, da so po pobegu iz geta z lažnimi identitetami ali s skrivanjem lahko preživeli v »arijskem« delu Varšave. Po dosedanjih raziskavah je znanih več kot 20 Judov, ki jim je na različne načine pomagal med letoma 1933-1944.

Že pred vojno je spoznal premožno judovsko družino Königstein, ki je bila očitno večinski lastnik podjetja za izdelovanje nalivnih peres Kawuska.

———————————————————————————————————————————————————————————–

Podjetje Kawuska se je leta 1927 preoblikovalo v delniško družbo in l. 1938 so bili člani družine Königstein v vodstvu te družbe: Samuel Königstein – predsednik, Henryk Königstein – direktor, Maurycy Königstein – direktor.

———————————————————————————————————————————————————————————–

Po uvedbi protijudovskih zakonov je formalno prevzel to podjetje in tudi premoženje družine Meszorer. Denar je uporabljal za podporo skritim Judom vse do varšavske vstaje avgusta 1944, ko so se stiki prekinili.  S skrivanjem s Punčuhovo pomočjo v arijskem delu mesta so preživeli holokavst. Punčuh je judovske preganjance skrival tudi v svojem stanovanju v ulici Bagatela (št. 10), v shrambi, kjer je postavil lažni zid. V neposredni bližini v stavbi na naslovu Bagatela 5 je bil sedež varšavskega Gestapa (natančneje njihovega oddelka IV. – politične policije) v stavbi na Bagateli 5, kar je bilo še posebej nevarno.

Pomagal je družini Königstein: zakoncema Ignacyju in Janini (Nini), roj. Kaftal, pozneje pozneje Wrześniewski (1909–po 1978), ter njunemu sinu Marianu (roj. 1934). Podobno je ravnal tudi pri družini Meszorer: zakoncema Albertu (1905–1963) in Heleni (Leni; roj. Kaftal, 1907–1993), ter njunima otrokoma Józefu (Luteku; kasneje preimenovan kot Joseph Meshorer  – anglizirana oblika priimka; 1932–2013), in Ludwiki (Wisii; 1938–2008).

V času obstoja varšavskega geta je Punčuh Jude oskrboval tudi s hrano, posebej pomembna pa je bila njegova pomoč judovski bolnišnici Czyste (danes Szpital Wolski im. dr. Anny Gostyńske). Tam je kot medicinska sestra delala ženina sorodnica Sabina Glocerowa, roj. Gurfinkiel (1902–po 1962). Leta 1942 je v podjetju Kawuska zaposlil Genowefo Olczak (1913–2008), ki je z njegovo podporo pomagala štirim članom družine Rozenman: zakoncema Pawlu (Paulu) (1889–1944) in Regini (Renia), roj. Zakrzewska (1897–1944), ter otrokoma Ryszardu (Richardu) (1924–1943) in Bianki (roj. 1928, pozneje por. Kraszewski). Posredoval ji je naslove zaupnih oseb, ki so ji lahko nudile pomoč pri skrivanju Judov.

Kot edina preživela članica družine Rozenman se je Bianka poleti leta 1943 najprej nekaj dni skrivala v Punčuhovem stanovanju, nato pa še v njegovi vili v letovišču (klimatsko zdravilišče) Konstancin pri Varšavi. Olczakova je za pomoč družinam Rozenman, Rosenzweig in Zakrzewski leta 1981 prejela naziv pravične med narodi. Po 22. juliju 1942, ko je postalo jasno, da bo geto uničen, je Punčuh z denarjem in podkupovanjem omogočil pobeg številnim ljudem. Preden je bil varšavski geto popolnoma uničen, je spomladi leta 1943  od tam pomagal pobegniti družini svoje žene in tako rešil gotove smrti tasta Teofila Glocerja (1863–1947), taščo Marto, roj. Szczecińska (1877–1945), svakinjo Ewelino Lawendel, pozneje Evelyn Lavendel, roj. Glocer (1900–1974), in njeno hčer Wando (1930–2008), pozneje por. Falkiewicz in Bincer, ter še vsaj šest drugih oseb. Begunce je skrival v stanovanju na Bagateli 10 v neposredni bližini sedeža nemške policije, kjer je v shrambi dozidal dvojno steno, ali pa v svoji vili na ulici Potulickich 8 v Konstancinu. Njegov sin Andrej se je pozneje spominjal: »Od let 1940/41 pa do varšavske vstaje leta 1944 so bili v naši hiši ves čas gostje, ki so ostali za nekaj dni, dokler se ni našlo skrivališče za njih. Nikoli nisem vedel, kako jim je ime ali kam gredo. Tako je bilo bolj zanesljivo za primer, če bi nas aretirali. Moj oče je imel zaradi svojega podjetja ustrezne finančne vire, da je beguncem pomagal denarno, pa tudi da je izplačeval izsiljevalce.« Vsaj v enem primeru je sodeloval tudi pri rešitvi dveh Judinj iz nemškega zapora. Helena (Anna) Wolman, po vojni Wiśniewska (1902–1972), in njena hči Alicja (Liliana; roj. 1931) sta se od decembra 1939 z lažno identiteto skrivali s pomočjo Stefana Badowskega (1909–1989). Po aretaciji 25. septembra 1943 je Badowskemu s pomočjo denarja, ki sta mu ga dala Punčuh in Henryk Kozłowski, uspelo podkupiti poveljnika zapora in ju po treh dneh in pol rešiti. Ker se nista mogli vrniti v staro stanovanje, je Alicja nekaj časa živela pri Punčuhu. Badowski je za svojo pomoč leta 1984 prejel naziv pravičnega med narodi.

Njegova vloga pri reševanju Judov je razvidna tudi iz pričevanja Marcela Reicha-Ranickega (1920–2013), preživelega iz varšavskega geta in poznejšega znamenitega nemškega literarnega kritika: »Da bi kot Jud v »arijskem« delu mesta sploh preživel, si moral izpolnjevati tri pogoje. Prvič: potreboval si denar ali dragocenosti, da si preskrbiš ponarejene osebne dokumente, da sploh ne omenjamo, da si moral vzeti v zakup tudi vrsto izsiljevanj. Drugič: tvoj videz in vedenje nista smela biti takšna, da bi Poljaki posumili, da si Jud. Tretjič: zunaj geta si potreboval nejudovske prijatelje in znance, ki so ti bili pripravljeni pomagati. Če je Jud, ki je hotel prebegniti v »arijski« del mesta, od teh treh pogojev izpolnjeval samo dva, je bil njegov položaj že vprašljiv; če pa samo enega, je imel minimalne možnosti.«

Obstaja tudi možnost, da je Punčuh kot diplomat Kraljevine Jugoslavije sodeloval pri posredovanju prvega poročila poljskega podtalja o uničevanju Judov, ki ga je v začetku leta 1940 pripravil Jan Karski (roj. Jan Kozielewski, 1914–2000). Dokument so iz Varšave v Beograd poslali uslužbenci jugoslovanskega predstavništva, od tam pa je bil izročen poljskemu veleposlaništvu in posredovan naprej. Punčuh je judovskim beguncem pomagal vse do izbruha varšavske vstaje 1. avgusta 1944.

SMRT FRANCETA PUNČUHA

9. septembra 1944 je Franceta Punčuha pred stavbo na ulici Sienkiewicza 4 v središču Varšave zadela zablodela krogla in ga ubila. Pokopan je bil v Varšavi, leta 1971 pa je bil na željo soproge Janine pokopan na pokopališču v domačem Gornjem Logatcu.

DRUŽINSKE VEZI IN POTOMCI

Alicia Franciszka Rand (roj. Typograf), tesna prijateljica Punčuhove žene Janke (Janine), roj. Glocer, ter njene družine – brata Walterja Wolfa Glocerja in sester Haline Kraus, Bronisławe Roller in Evelyn Lawendel – je sestavila rodovnik družin Punčuh in Glocer. Randova je v korespondenci z G. K. povedala, da sta družini Typograf in Glocer prijateljevali že pred drugo svetovno vojno. Zaupala je podatek, da je bila Janina po moževi smrti tako obupana, da je poskušala storiti samomor.

Sin Andrej Punčuh (Andrei Puncuh) je postal zelo uspešen modni fotograf in je umrl leta 2011 v Londonu. Njegova hči Tanya Puncuh živi v Italiji, prav tako njen sin Sebastian Quadrelli – pravnuk Franceta Punčuha.

POSMRTNO PRIZNANJE

15.  avgusta 2004  je za zasluge pri reševanju Judov posthumno prejel častni naziv spominskega centra Jad Vašem v Jeruzalemu: pravičnik med narodi (Righteous Among Nations). “Bil je izredno prijazen človek, ki ni nikoli čutil, da počne kaj izjemnega, temveč le tisto, kar je prav.” (Iz pričevanj v arhivu Jad Vašema). Sprva je zaradi pomanjkljivih podatkov prejel nagrado kot Srb, leta 2013 pa je bil uradno priznan kot Slovenec. Priznanje je leta 2005 prevzel njegov sin Andrej; navzoča sta bila tudi Wanda Bincer in Joseph Meshorer, dva izmed rešenih.

25. septembra 2004 je bila v Gornjem Logatcu na zunanji steni Punčuhove rojstne hiše – »Stare šole« na Tržaški cesti 148 – odkrita spominska plošča z napisom: »V TEJ HIŠI SE JE RODIL FRANCE PUNČUH 1902-1944 DIPLOMAT, MOŽ SRCA IN POGUMA REŠEVAL JUDE V OKUPIRANI VARŠAVI USTRELJEN MED VARŠAVSKO VSTAJO PREJEMNIK IZRAELSKEGA ČASTNEGA NAZIVA PRAVIČNIK MED NARODI RAGHTEOUS AMONG THE NATIONS OBČINA LOGATEC 2014«. V njegov spomin je bila, v skupnem sodelovanju Veleposlaništva Republike Slovenije v Varšavi, Občine Logatec in Mesta Varšave ter ob pomoči slovenskega in poljskega zunanjega ministrstva, dne 10. maja 2021 v Varšavi postavljena spominska plošča.

ADDENDUM / DODATEK:

About the Glocer family according to the data of the POLIN Museum (Muzeum Historii Żydów Polskich):

“The Glocers were a family of Jewish entrepreneurs from Warsaw. In 1895, Teofil Glocer (1863–1947) established a factory producing machines used in the textile industry. Later, together with his son Władysław (1898–1973), he also ran the company “Teofil Glocer i Syn” [Teofil Glocer and Son]. The enterprise dealt with the import of accounting and computing machines and their sale in the territory of the country. In addition to shops in Warsaw, the company had branches all over Poland. Besides Władysław, who co-ran the family business with his father, Teofil and his wife Marta (1877–1945) had four daughters: Halina (1899–1993), Ewa (1900–1974), Bronisława (b. 1902) and Janina (1905–1997). The family’s fortune and its connections resulting from the conducted business were to play a significant role in saving its members from the Holocaust and in their quick return to a prosperous and comfortable life after the war. The correspondence was donated to the collection by Hildie Kraus, great-granddaughter of Teofil and Marta Glocer, granddaughter of Halina. When the war began on 1 September 1939, Halina with her husband (Mieczysław Kraus) and their then 10-year-old son Stefan (Hildie’s father) fled Warsaw in a company car, taking six other people with them. First, they went to Romania, and later to the erstwhile Yugoslavia. Between 1941 and 1947, the family stayed in Palestine, from where they moved to New York. Teofil and Marta Glocer found themselves in the Warsaw ghetto during the war, from where they were led out by their son-in-law, Janka’s husband Franciszek (“Franio”) Puncuh (1902–1944), who was a Yugoslav diplomat. Thanks to his connections, he also managed to save many other people from the ghetto. Franio was also the only family member who perished during the war (most likely during the Warsaw Uprising). Thanks to Franciszek’s position and the alliance of his homeland with Germany, Janka’s family could afford to live freely during the occupation. Their son, Andrzej, was sent to the family villa in Konstancin. Ewa Glocer was hiding under a false name in Warsaw’s Praga district. Her daughter (Wanda) was placed with a Polish family. Bronka made it to London before the war. Bronka’s and Ewa’s husbands were drafted into the army. Both survived. Władysław first made it to Sweden, from where he left for New York as early as 1941. After the war, the whole family finally met in New York, where they were able to resume business. It would not have been possible without the help of the former contractors who helped the Glocers store their pre-war assets and establish contacts in the new place.”

O družini Glocer po podatkih Muzeja Polin (Muzeum Historii Żydów Polskich):

“Glocerji so bili družina judovskih podjetnikov iz Varšave. Leta 1895 je Teofil Glocer (1863–1947) ustanovil tovarno za proizvodnjo strojev, ki so se uporabljali v tekstilni industriji. Kasneje je skupaj s sinom Władysławom (1898–1973) vodil tudi podjetje »Teofil Glocer i Syn« [Teofil Glocer in sin]. Podjetje se je ukvarjalo z uvozom računovodskih in računskih strojev ter njihovo prodajo na ozemlju države. Poleg trgovin v Varšavi je imelo podružnice po vsej Poljski. Poleg Władysława, ki je z očetom vodil družinsko podjetje, sta imela Teofil in njegova žena Marta (1877–1945) še štiri hčere: Halino (1899–1993), Evo (1900–1974), Bronisławo (roj. 1902) in Janino (1905–1997). Premoženje družine in njihove poslovne povezave so imele pomembno vlogo pri reševanju družinskih članov iz holokavsta ter pri njihovem hitrem povratku v uspešno in udobno življenje po vojni. Korespondenco je zbirki podarila Hildie Kraus, pravnukinja Teofila in Marte Glocer ter vnukinja Haline. Ko se je 1. septembra 1939 začela vojna, je Halina z možem (Mieczysławom Krausom) in njunim takrat 10-letnim sinom Stefanom (Hildiejinim očetom) pobegnila iz Varšave z avtomobilom podjetja in s seboj vzela še šest ljudi. Najprej so odšli v Romunijo, nato pa v takratno Jugoslavijo. Med letoma 1941 in 1947 je družina bivala v Palestini, od koder so se preselili v New York. Teofil in Marta Glocer sta se med vojno znašla v varšavskem getu, od koder ju je rešil zet – mož Janke – Franciszek (“Franio”) Punčuh (1902–1944), jugoslovanski diplomat. S svojimi povezavami je uspel rešiti tudi številne druge ljudi iz geta. Franio je bil tudi edini družinski član, ki je med vojno umrl (najverjetneje med varšavsko vstajo). Zaradi Franciszkovega položaja in zavezništva njegove domovine z Nemčijo si je Jankina družina med okupacijo lahko privoščila razmeroma svobodno življenje. Njuna sina Andreja so poslali v družinsko vilo v Konstancinu. Eva Glocer se je skrivala pod lažnim imenom v varšavskem okrožju Praga. Njena hči (Wanda) je bila nameščena pri poljski družini. Bronka je pred vojno odšla v London. Moža Bronke in Eve sta bila vpoklicana v vojsko – oba sta preživela. Władysław je najprej prišel na Švedsko, od koder je že leta 1941 odšel v New York. Po vojni se je celotna družina končno ponovno srečala v New Yorku, kjer so lahko nadaljevali poslovanje. To ne bi bilo mogoče brez pomoči nekdanjih poslovnih partnerjev, ki so Glocerjem pomagali ohraniti njihovo predvojno premoženje in vzpostaviti stike na novem kraju.”