France PUNČUH

“ווער עס ראַטעוועט איין לעבן, ראַטעוועט אַ גאַנצע וועלט.”

“Ver es ratevet ejn lébn, ratevet a gántse velt.”

“Kto ratuje jedno życie, ratuje cały świat.”

“Whoever saves one life, saves the world entire.”

 “Kdor reši eno življenje, reši cel svet.”

DRUŽINA IN IZOBRAZBA

France (krščen kot Frančišek) Punčuh se je rodil v stavbi ljudske šole v Gornjem Logatcu (danes Tržaška cesta 148) v številni družini. Tu je oče Leopold Punčuh  , brat Frana Punčuha, po rodu iz Idrije, služboval kot učitelj od 5. maja 1900 (od leta 1901 kot nadučitelj) do 6. februarja 1922; med letoma 1909-1923 pa je bil župan Gorenjega Logatca. Bil je tudi pomemben član Sokolskega društva (Dolenji) Logatec. Leta 1923 je bil imenovan za okrajnega šolskega nadzornika. Upokojen po 47 letih šol. službe se je preselil v Dolenji Logatec, kjer je organizacijske sposobnosti posvetil predvsem sokolskemu društvu, pri katerem je bil funkcionar v upravnem odboru.

Dekliški priimek matere Antonije je bil Žgur. Na Državni višji realki v Ljubljani, kjer je bil njegov sošolec tudi Srečko Kosovel (t. i. Realki; danes Vegova Ljubljana), je maturiral 24. junija 1922. Ker je ljubljanska realka na Vegovi ulici po prvi svetovni vojni dajala močan poudarek tehniki in naravoslovju, je Punčuh vojaški med oktobrom 1922 in oktobrom 1923 namesto kot navaden vojak  služil vojaški rok v Inženirski podoficirski šoli (v kadetnici – današnjem Vojaškem objektu Kadetnica) v Mariboru. Februarja 1923 je pridobil čin rezervnega inženirskega podporočnika. Po odsluženem vojaškem roku se je leta 1923 vpisal na Visoko trgovsko šolo v Varšavi, ki je danes del varšavske ekonomske univerze (Szkoła Główna Handlowa w Warszawie). Leta 1926 je uspešno zaključil triletni študij; splošni izpit je opravil v februarju, diplomskega pa v juniju istega leta. Novembra 1927 je diplomiral z nalogo “Agrarna reforma v Jugoslaviji”. Že med študijem se je leta 1925 zaposlil v enem od poljskih industrijskih podjetij, kjer je delal do 1. julija 1928, ko se je se je zaposlil na poslaništvu (diplomatsko predstavništvo v rangu današnjega veleposlaništva) Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS; ki so jo v tujini že takrat imenovali Jugoslavija)  v Varšavi kot dnevničar (nižji uradnik v pripravniški dobi), kjer je bil pristojen za trgovinske in finančne zadeve. Nekaj časa je opravljal tudi dolžnosti dopisnika Zavoda za pospeševanje zunanje trgovine (ustanovljen okrog leta 1932/1933 pod okriljem Ministrstva za trgovino in industrijo). Leta 1931 je uspešno opravil izpite za sprejem v državno službo in kandidiral na ministrstvu za zunanje zadeve Kraljevine Jugoslavije za stalno zaposlitev v diplomatski službi Kraljevine Jugoslavije na varšavskem veleposlaništvu. Kljub odličnim priporočilom nadrejenih in odličnim znanjem tujih jezikov (poleg slovenščine in srbohrvaščine še znanje nemškega, francoskega in poljskega jezika), mu stalno uradniško mesto na varšavskem poslaništvu, kjer je do tedaj delal kot dnevničar, redne službe ni dobil. Še naprej je opravljal službo dnevničarja, hkrati pa je postal zastopnik nekaterih nemških podjetij. 1. januarja 1935 je Punčuh dal odpoved na Poslaništvu Kraljevine Jugoslavije v Varšavi in takoj zatem odprl lastno “trgovinsko zastopstvo” –  postal je generalni zastopnik nemških podjetij, ki so izdelovala pisalne stroje.

Takratni poljski predsednik vlade Marian Zyndram-Kościałkowski mu je 12. novembra 1935 z uradnim dekretom podelil srebrni križ za zasluge (Srebrny Krzyż Zasługi). To je bilo najvišje civilno odlikovanje Poljske, namenjeno posameznikom za izjemne zasluge, požrtvovalno delo, dobrodelnost ali dejanja, ki so presegala običajne delovne dolžnosti in prinesla korist državi.

Poslanik (veleposlanik) Branko Lazarević, ki ga je zelo cenil, ga je prepričal, da je, čeprav brez formalnega statusa, še naprej delal tudi na jugoslovanskem (vele)poslaništvu. Minister za zunanje zadeve Kraljevine Jugoslavije Milan Stojadinović ga je 29. decembra 1937 imenoval za častnega vicekonzula Kraljevine Jugoslavije v Varšavi.

9. sep. 1931 se je v Ljubljani poročil s poljsko Judinjo Janino Glocer (2. januar 1905–27. november 1997), s katero sta maja 1933 dobila sina Andreja (1933–2011). Skladno z judovskim tradicionalnim pravom (halaha oz. halaka) se judovstvo deduje izključno po materi, zato je bil sin ob rojstvu avtomatsko priznan kot Jud in tudi obrezan (Brit mila). Zanimiv podatek ponuja krstna knjiga župnije Gornji Logatec, kjer je pod vrstico 77 v stolpcu »Religion« zabeleženo, da je France Punčuh 6. avgusta 1931 izstopil iz katoliške vere in pridobil status “(brez veroizpovedi)”. To se je zgodilo najverjetneje prav zaradi poroke z Judinjo. Izstop iz Cerkve je bil v tistem času na Poljskem in v Kraljevini Jugoslaviji pogosto civilnopravni pogoj za sklenitev mešanega zakona, saj katoliška zakonodaja na Poljskem ni dopuščala poroke z nekrščansko osebo brez posebnih cerkvenih odobritev, ali pa so državni uradi za izvedbo civilne poroke zahtevali formalen izstop iz verske skupnosti. V isti matični knjigi je naknadno dopisano, da je bil Punčuh 17. novembra 1939 sprejet nazaj v Katoliško cerkev. To je bil očiten odziv na stroge nemške rasne zakone, ki so po okupaciji Poljske drastično omejili pravice Judov. Vračilo pod okrilje Cerkve je pomenilo premišljeno taktično in obrambno potezo; pridobljeni status »arijca« z uradnim krstnim listom mu je namreč omogočil nemoteno gibanje, s čimer je lahko uspešno ščitil svojo družino ter reševal imetje in življenja številnih varšavskih Judov.

———————————————————

POMOČ JUDOM MED NACISTIČNO OKUPACIJO

“Holokavst ni nobene evropske države zaznamoval bolj kot Poljsko. Tisočletno bivanje Judov na Poljskem je bilo dobesedno uničeno. Iztrgan je bil pomemben del poljskega prebivalstva in kulture. Ponižujoča je tudi dediščina medsebojnega obtoževanja in sodelovanja Poljakov pri realizaciji »dokončne rešitve«. Znani so primeri »podmazovalcev« (»szmalcownicy«) na Poljskem, ki so ubežne Jude (in tudi pripadnike odporniškega gibanja) prodajali gestapu. A znani so tudi mnogi drugi, ki so tvegali lastno življenje in življenja svojih družin, da bi preganjane Jude rešili pred popolno pogubo.”  V: TOŠ, Marjan: Slovenski pravičniki med narodi – med pozabo in spominom. V: Slovenski Judje : zgodovina in holokavst IV. [Razprave in članki], 2015, str. 51-69.

—————————————–

Po nemškem napadu na Poljsko 1. septembra 1939 (začetek druge svetovne vojne) in njeni okupaciji je moral France Punčuh najprej poskrbeti za varnost svoje žene in sina, ki sta bila po rasnih predpisih nemških okupacijskih oblasti uvrščena med Jude. Kmalu zatem pa je začel pomagati tudi svojim judovskim poslovnim znancem, prijateljem in drugim družinam, čeprav je bilo takšno ravnanje v tistih časih izjemno redko in nevarno. Večina Poljakov je bila ravnodušnih, še huje pa je, da so nekateri stisko Judov izkoriščali z izsiljevanjem, tatvinami, ropi in ovajanjem oblastem. Po dosedanjih raziskavah je znanih več kot 20 Judov, ki jim je v letih 1939–1944 Punčuh pomagal na različne načine. Najpogosteje tako, da je prevzel njihovo premoženje, ki bi ga sicer zaplenile okupacijske oblasti. Prevzeme je začel izvajati že pred koncem leta 1939, ko se je začelo sistematično popisovanje judovskega premoženja. S tem je mnogim omogočil, da so po pobegu iz geta z lažnimi identitetami ali s skrivanjem lahko preživeli v »arijskem« delu Varšave.

Že pred vojno je spoznal premožno judovsko družino Königstein, ki je bila očitno večinski lastnik podjetja za izdelovanje nalivnih peres Kawuska.

———————————————————————————————————————————————————————————–

Podjetje Kawuska se je leta 1927 preoblikovalo v delniško družbo in l. 1938 so bili člani družine Königstein v vodstvu te družbe: Samuel Königstein – predsednik, Henryk Königstein – direktor, Maurycy Königstein – direktor.

———————————————————————————————————————————————————————————–

Po uvedbi protijudovskih zakonov je formalno prevzel to podjetje in tudi premoženje družine Meszorer. Denar je uporabljal za podporo skritim Judom vse do varšavske vstaje avgusta 1944, ko so se stiki prekinili.  S skrivanjem s Punčuhovo pomočjo v arijskem delu mesta so preživeli holokavst. Punčuh je judovske preganjance skrival tudi v svojem stanovanju v ulici Bagatela (št. 10), v shrambi, kjer je postavil lažni zid. V neposredni bližini v stavbi na naslovu Bagatela 5 je bil sedež varšavskega Gestapa (natančneje njihovega oddelka IV. – politične policije), kar je bilo še posebej nevarno.

Pomagal je družini Königstein: zakoncema Ignacyju in Janini (Nini), roj. Kaftal, pozneje pozneje Wrześniewski (1909–po 1978), ter njunemu sinu Marianu (roj. 1934). Podobno je ravnal tudi pri družini Meszorer: zakoncema Albertu (1905–1963) in Heleni (Leni; roj. Kaftal, 1907–1993), ter njunima otrokoma Józefu (Luteku; kasneje preimenovan kot Joseph Meshorer  – anglizirana oblika priimka; 1932–2013), in Ludwiki (Wisii; 1938–2008).

V času obstoja varšavskega geta je Punčuh Jude oskrboval tudi s hrano, posebej pomembna pa je bila njegova pomoč edini judovski bolnišnici Czyste (danes Szpital Wolski im. dr. Anny Gostyńske). Tam je kot medicinska sestra delala ženina sorodnica Sabina Glocerowa, roj. Gurfinkiel (1902–po 1962). Leta 1942 je v podjetju Kawuska zaposlil Genowefo Olczak (1913–2008), ki je z njegovo podporo pomagala štirim članom družine Rozenman: zakoncema Pawlu (Paulu) (1889–1944) in Regini (Renia), roj. Zakrzewska (1897–1944), ter otrokoma Ryszardu (Richardu) (1924–1943) in Bianki (roj. 1928, pozneje por. Kraszewski). Posredoval ji je naslove zaupnih oseb, ki so ji lahko nudile pomoč pri skrivanju Judov.

Kot edina preživela članica družine Rozenman se je Bianka poleti leta 1943 najprej nekaj dni skrivala v Punčuhovem stanovanju, nato pa še v njegovi vili v letovišču (klimatsko zdravilišče) Konstancin pri Varšavi. Olczakova je za pomoč družinam Rozenman, Rosenzweig in Zakrzewski leta 1981 prejela naziv pravične med narodi. Po 22. juliju 1942, ko je postalo jasno, da bo geto uničen, je Punčuh z denarjem in podkupovanjem omogočil pobeg številnim ljudem. Preden je bil varšavski geto popolnoma uničen, je spomladi leta 1943  od tam pomagal pobegniti družini svoje žene in tako rešil gotove smrti tasta Teofila Glocerja (1863–1947), taščo Marto, roj. Szczecińska (1877–1945), svakinjo Ewelino Lawendel, pozneje Evelyn Lavendel, roj. Glocer (1900–1974), in njeno hčer Wando (1930–2008), pozneje por. Falkiewicz in Bincer, ter še vsaj šest drugih oseb. Begunce je skrival v stanovanju na Bagateli 10 v neposredni bližini sedeža nemške policije, kjer je v shrambi dozidal dvojno steno, ali pa v svoji vili na ulici Potulickich 8 v Konstancinu. Njegov sin Andrej se je pozneje spominjal: »Od let 1940/41 pa do varšavske vstaje leta 1944 so bili v naši hiši ves čas gostje, ki so ostali za nekaj dni, dokler se ni našlo skrivališče za njih. Nikoli nisem vedel, kako jim je ime ali kam gredo. Tako je bilo bolj zanesljivo za primer, če bi nas aretirali. Moj oče je imel zaradi svojega podjetja ustrezne finančne vire, da je beguncem pomagal denarno, pa tudi da je izplačeval izsiljevalce.« Vsaj v enem primeru je sodeloval tudi pri rešitvi dveh Judinj iz nemškega zapora. Helena (Anna) Wolman, po vojni Wiśniewska (1902–1972), in njena hči Alicja (Liliana; roj. 1931) sta se od decembra 1939 z lažno identiteto skrivali s pomočjo Stefana Badowskega (1909–1989). Po aretaciji 25. septembra 1943 je Badowskemu s pomočjo denarja, ki sta mu ga dala Punčuh in Henryk Kozłowski, uspelo podkupiti poveljnika zapora in ju po treh dneh in pol rešiti. Ker se nista mogli vrniti v staro stanovanje, je Alicja nekaj časa živela pri Punčuhu. Badowski je za svojo pomoč leta 1984 prejel naziv pravičnega med narodi.

Njegova vloga pri reševanju Judov je razvidna tudi iz pričevanja Marcela Reicha-Ranickega (1920–2013), preživelega iz varšavskega geta in poznejšega znamenitega nemškega literarnega kritika: »Da bi kot Jud v »arijskem« delu mesta sploh preživel, si moral izpolnjevati tri pogoje. Prvič: potreboval si denar ali dragocenosti, da si preskrbiš ponarejene osebne dokumente, da sploh ne omenjamo, da si moral vzeti v zakup tudi vrsto izsiljevanj. Drugič: tvoj videz in vedenje nista smela biti takšna, da bi Poljaki posumili, da si Jud. Tretjič: zunaj geta si potreboval nejudovske prijatelje in znance, ki so ti bili pripravljeni pomagati. Če je Jud, ki je hotel prebegniti v »arijski« del mesta, od teh treh pogojev izpolnjeval samo dva, je bil njegov položaj že vprašljiv; če pa samo enega, je imel minimalne možnosti.«

Obstaja tudi možnost, da je Punčuh kot diplomat Kraljevine Jugoslavije sodeloval pri posredovanju prvega poročila poljskega podtalja o uničevanju Judov, ki ga je v začetku leta 1940 pripravil Jan Karski (roj. Jan Kozielewski, 1914–2000). Dokument so iz Varšave v Beograd poslali uslužbenci jugoslovanskega predstavništva, od tam pa je bil izročen poljskemu veleposlaništvu in posredovan naprej. Punčuh je judovskim beguncem pomagal vse do izbruha varšavske vstaje 1. avgusta 1944.

SMRT FRANCETA PUNČUHA

9. septembra 1944 je Franceta Punčuha pred stavbo na ulici Sienkiewicza 4 v središču Varšave zadela zablodela krogla in ga ubila. Pokopan je bil v Varšavi, leta 1971 pa je bil na željo soproge Janine pokopan na pokopališču v domačem Gornjem Logatcu.

DRUŽINSKE VEZI IN POTOMCI

Alicia Franciszka Rand (rojena Typograf) iz Kalifornije (ZDA):

Glocerjevi so bili družina judovskih podjetnikov iz Varšave. Teofil Glocer (1863–1947) je leta 1895 ustanovil tovarno za proizvodnjo strojev, ki so se uporabljali v tekstilni industriji. Kasneje je skupaj s sinom Władysławom (1898–1973) vodil tudi podjetje “Teofil Glocer i Syn” [Teofil Glocer in sin]. Podjetje se je ukvarjalo z uvozom računskih in računalniških strojev ter njihovo prodajo na ozemlju države. Poleg trgovin v Varšavi je imelo podjetje podružnice po vsej Poljski. Poleg Władysława, ki je z očetom sooblikoval družinski posel, sta imela Teofil in njegova žena Marta (1877–1945) še štiri hčerke: Halino (1899–1993), Ewo (1900–1974), Bronisławo (roj. 1902) in Janino (1905–1997). Družinsko premoženje in vezi, ki so izhajale iz njihovega posla, so odigrali ključno vlogo pri reševanju družinskih članov pred holokavstom in pri njihovi hitri vrnitvi k uspešnemu ter udobnemu življenju po vojni. Korespondenco je zbirki podarila Hildie Kraus, pravnukinja Teofila in Marte Glocer ter vnukinja Haline. Ko se je 1. septembra 1939 začela vojna, je Halina z možem (Mieczysławom Krausom) in njunim takrat 10-letnim sinom Stefanom (Hildiejinim očetom) pobegnila iz Varšave s službenim avtomobilom, s seboj pa sta vzela še šest drugih ljudi. Najprej so odšli v Romunijo, kasneje pa v takratno Jugoslavijo. Med letoma 1941 in 1947 je družina živela v Palestini, od koder se je preselila v New York.

Teofil in Marta Glocer sta se med vojno znašla v varšavskem getu, od koder ju je rešil njun zet, Jankin mož Franciszek (“Franio”) Punčuh (1902–1944), ki je bil jugoslovanski diplomat. Zahvaljujoč svojim vezem mu je uspelo iz geta rešiti tudi številne druge ljudi. Franio je bil hkrati edini družinski član, ki je med vojno izgubil življenje (najverjetneje med varšavsko vstajo). Zahvaljujoč Franciszkovemu položaju in zavezništvu njegove domovine z Nemčijo si je lahko Jankina družina med okupacijo privoščila svobodno življenje. Njun sin Andrej je bil poslan v družinsko vilo v Konstancinu. Ewa Glocer se je pod lažnim imenom skrivala v varšavski četrti Praga, njena hči (Wanda) pa je bila nameščena pri poljski družini. Bronka je še pred vojno prispela v London. Moža od Bronke in Ewe sta bila vpoklicana v vojsko in sta oba preživela. Władysław je najprej prišel na Švedsko, od koder je že leta 1941 odpotoval v New York. Po vojni se je celotna družina končno zbrala v New Yorku, kjer so lahko ponovno zagnali svoj posel. To ne bi bilo mogoče brez pomoči nekdanjih poslovnih partnerjev, ki so pomagali Glocerjevim shraniti njihovo predvojno premoženje in navezati stike v novem okolju.”

POSMRTNO PRIZNANJE

15.  avgusta 2004  je za zasluge pri reševanju Judov posthumno prejel častni naziv spominskega centra Jad Vašem v Jeruzalemu: pravičnik med narodi (Righteous Among Nations). “Bil je izredno prijazen človek, ki ni nikoli čutil, da počne kaj izjemnega, temveč le tisto, kar je prav.” (Iz pričevanj v arhivu Jad Vašema). Sprva je zaradi pomanjkljivih podatkov prejel nagrado kot Srb, leta 2013 pa je bil uradno priznan kot Slovenec. Priznanje je leta 2005 prevzel njegov sin Andrej; navzoča sta bila tudi Wanda Bincer in Joseph Meshorer, dva izmed rešenih.

25. septembra 2004 je bila v Gornjem Logatcu na zunanji steni Punčuhove rojstne hiše – »Stare šole« na Tržaški cesti 148 – odkrita spominska plošča z napisom: »V TEJ HIŠI SE JE RODIL FRANCE PUNČUH 1902-1944 DIPLOMAT, MOŽ SRCA IN POGUMA REŠEVAL JUDE V OKUPIRANI VARŠAVI USTRELJEN MED VARŠAVSKO VSTAJO PREJEMNIK IZRAELSKEGA ČASTNEGA NAZIVA PRAVIČNIK MED NARODI RAGHTEOUS AMONG THE NATIONS OBČINA LOGATEC 2014«. V njegov spomin je bila, v skupnem sodelovanju Veleposlaništva Republike Slovenije v Varšavi, Občine Logatec in Mesta Varšave ter ob pomoči slovenskega in poljskega zunanjega ministrstva, dne 10. maja 2021 v Varšavi postavljena spominska plošča.