Franc AHAČIČ

Družina Franca Ahačiča je bila tesno povezana z glasbo, preživljali pa so se s tradicionalno čevljarsko obrtjo. Oče Karel je bil cerkveni organist, a je mlad umrl, tako da je Frančeva mama Marija ostala sama s petimi otroki. Ker je bil glasbeno izjemo talentiran, so ga vpisali v srednjo šolo za organiste, a je ni dokončal. Raje je šel v uk in postal čevljar. V prostem času se je posvečal dedovim citram in postal pravi virtuoz, ki je osvajal staro in mlado. Njegov glasbeni repertoar je obsegal klasično glasbo pa tudi narodne pesmi in napeve, ki so jih pogosto izvajali v družinskem krogu. Poleg igranja citer se je ukvarjal tudi z zborovodstvom, prepeval v številnih zborih, nastopal v gledaliških predstavah in operetah v Tržiču.
Leta 1938 je nastopil na Radiu Ljubljana, ko se je, takrat še »v živo«, predstavil prvi Gorenjski trio. V zasedbi so igrali Avgust Stanko (harmonika), Rudolf Ahačič, Martinčkov (kitara), in brata Franc Ahačič (citre) in Ivan Ahačič (glas). Franc Ahačič je bil izvrsten interpret Freindorferja (Pot k srcu), po drugi svetovni vojni pa tudi melodij Antona Karasa iz filma Tretji človek. Svoje znanje je z veseljem delil z mlajšimi, saj je na svojem domu poučeval tako citre kot tudi kitaro. Pokopan je na pokopališču v Tržiču.
Precejšen del njegovega življenja je popisan v knjigi Nemirne strune (Ljubljana, 2000), avtorice Nežke Mlakar.

Napisala: Eva Maršič