Borut VEROVŠEK

Osnovno šolo Prežihovega Voranca in gimnazijo je obiskoval na Jesenicah, zaposlen je bil v Železarni Jesenice in potem v Acronij-u (naslednik Železarne Jesenice) kot računovodja in komercialist. Bil je aktiven tudi v Košarkarskem klubu Jesenice, raznih odborih Gledališča Toneta Čufarja Jesenice, Kulturni skupnosti Jesenice. Opravljal je tudi različne funkcije v Zvezi sodobnih sindikatov Slovenije v Železarni Jesenice.

Že od leta 1961 je član igralske skupine pri Gledališču Toneta Čufarja Jesenice. Ob Severjevi nagradi so zapisali, da je tenkočuten in natančen oblikovalec številnih nepozabnih likov, tako dramatičnih kot komičnih razsežnosti. Sodeloval je pri štiriinsedemdesetih predstavah (Otok zakladov, Zadnja tekma, To imamo v družini, Plavž, Čaj za dve, Finfarum, Planinska roža, Matiček se ženi, Polom, Pomladno prebujenje, Ne slišim te, ker v kopalnici teče voda, Veliki manevri v tesnih ulicah, Obisk stare gospe, Veriga, Razbiti vrč, Gospa poslančeva, Vaje v slogu, Pokvarjeno, Skok, cmok in bistrook, Tripče de utolče, Nemški ne zanjo, Poroka Štefa Vampiča, Ribiške zdrahe, Sumljiva oseva, Valček toreadorjev, Izgubljeni sin, Naši trije angeli, Rodil se je oče, Škrjanček, Tolmun in kamen, Varh, Figole – fagole, Festival ropotulj in kuhinskih zvoncev, Fiziki, Sluga dveh gospodov, Kraljična Haris, Hamlet v Mrdoši Donji, Samorog, Jakob Ruda, Smrt predsednika hišnega sveta, Uboga Ančka, Matiček se ženi, Slovenska moderna, Razbiti vrč, Policaji, Raztrganci, Hvarčanka, Medeia, O ne, ščuke pa ne, Večna lovišča, Svet brez sovraštva, Polom, Prvi dan svobode, Hodl de bodl, Ščuke pa ni, Ščuke pa ne, Na splavu, Romeo in Julija, Trnuljčica, Užaljeni medvedek, Ljubim, Deset zamorčkov, Jurček, Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Kastelka, Odkritosrčna lažnivka, Hlapci, Milica ne sme umreti, Rdeče in modro v mavrici, Čarobna piščal, Pravljica o carju in pastirju, Hajduk Janošnik, Najlepša roža, Bagdadska pravljica).

Zapis je bil pripravljen v sodelovanju z gospodom Borutom Verovškom, februar 2015