Anja NOVAK

Obiskovala je osnovno šolo v Kresnicah in Litiji ter Poljansko gimnazijo v Ljubljani. Leta 2010 je bila sprejeta na AGRFT, v letnik pod vodstvom mentorjev Tomija Janežiča in Janeza Hočevarja – Rifleta. Že med študijem je začela sodelovati v zunajšolskih projektih, najprej v Gleju – prvič v predstavi Prometej, nato pa je tam po svoji poeziji zasnovala avtorski projekt miniaturko Sanjalnik (oboje je režiral Simon Belak). V Mini teatru je nastopila v postdramski predstavi Revenir, avtorja in režiserja Pascala Ramberta, v Kulturnici, v okviru LGL oz. Biteatra, pa je pod taktirko Eve Nine Lampič v eksperimentalnem gledališkem projektu To nima nobene zveze s Proustom raziskovala polje improvizacije.

Leta 2014 je diplomirala iz dramske igre. Junija 2015 je pod mentorstvom Aleša Valiča končala magistrski študij dramske igre, za katerega je praktični del izpeljala že marca 2015, ko je s pomočjo režiserke in dramaturginje Nine Šorak ter glasbenika Larna Zdraviča Poliča na Stari pošti v SMG premierno uprizorila avtorski projekt Imela bi otroke, vrt in petnajst zajcev, tudi tega na osnovi svoje poezije ter avtorskih glasbenih komadov in zgodb.

Istega leta se je tudi zaposlila v Slovenskem mladinskem gledališču. Prvi projekt, v katerem sodeluje, je Genetov Balkon v režiji Diega De Bree.

Anja Novak je kot igralka sodelovala v filmih: dokumentarni film Iskalca, o življenju in delu arhitekta Ivana Vurnika in njegove žene (2014), Prespana pomlad (2014), Antigona – Kako si upamo! (2020) in Jaz sem Frenk (2019).

Leta 2020 je izšel njen pesniški prvenec z naslovom Rane rane.