Vlado MOČNIK

Vlado Močnik je dokončal trgovsko šolo v Gorici, nato pa je opravil še dva letnika na tržaški visoki komercialni šoli Revoltella. Oblasti mu niso izdale potnega lista, saj bi moral služiti v italijanski vojski. Bil je aktiven v narodnostnih organizacijah, zato so ga fašistične oblasti vzele pod drobnogled. Politični pritiski so bili vedno večji, zato se je družina Vlada Močnika odločila, da pobegne v takratno Jugoslavijo. Naselili so se v Šmarjeti pri Celju. Tam je delal v očetovem podjetju.

Že kot študent je bil simpatizer Komunistične partije, povezal se je tudi z Osvobodilno fronto ter organiziral odpor na področju Celja. Leta 1942 ga je so ga gestapovci zaradi izdaje aretirali in prepeljali v Dachau, kjer je dočakal konec druge svetovne vojne. Po vojni se je vrnil v Celje, kjer je opravljal več funkcij, med drugim je bil prvi voljeni predsednik Mestnega narodnoosvobodilnega odbora. Kmalu po koncu vojne je opravljal vlogo trgovskega atašeja v Berlinu, nato pa je postal jugoslovanski konzul v Hamburgu. Po odobreni prošnji za premestitev se je leta 1952 za stalno preselil v Ljubljano. Tam je bil do upokojitve (1974) zaposlen v nekaterih velikih podjetjih; bil je generalni direktor izvozno-uvoznih podjetij, kot na primer Chemo, Kemija-impex in Nama. Leta 1974 je izdal knjigo z naslovom Baška Grapa. V njej opisuje svoje spomine iz mladosti, ki jim doda etnološko vrednost. Napisal je tudi brošuro Rožendolci, ki govori o prebivalcih dela Ljubljane, kjer je živel.