POLIČ, Svetozar

Bil je najmlajši otrok Miljeve Polič, roj. Kvas, in Radka Poliča st. Po končani vojni, leta 1945, se je družina s tremi sinovi, Vasilijem, Radkom in Svetozarjem, zaradi očetovih službenih obveznosti iz Črnomlja preselila v Beograd, za krajši vmesni čas v Berlin, od leta 1954 dalje pa so živeli v Ljubljani. Gimnazijo in zatem študij kemije je obiskoval v Ljubljani, kjer je leta 2005 doktoriral s področja raziskovanja strupenih snovi v okolju z doktorsko disertacijo Onesnaženost in ekološke obremenitve okolja kraškega območja reke Krupe s polikloriranimi bifenili – PCB.

Najprej se je ukvarjal s kinetiko, modeliranjem kemijskih procesov in z drugimi kemijskimi raziskavami, kasneje pa se je osredotočil na okoljske raziskave, med katerimi je usoda strupenih snovi v okolju, npr. na kraškem območju kot enem najbolj onesnaženih področij v Sloveniji. V letih 1983–1994 je bil vodja centra SEPO na Inštitutu Jožef Štefan v Ljubljani, ki je združeval vrhunske strokovnjake na področju presoje škodljivih vplivov na okolje. O ustanovitve Oddelka za znanosti o okolju leta 1997 do upokojitve je na inštitutu deloval v skupini »Modeliranje, ocene tveganja in ocene posegov v okolje«. Skupno je sodeloval pri več kot sedemsto projektih na področju varstva okolja, pri projektih za Nuklearno elektrarno Krško, med katerimi je načrtovana izgradnja JEK2, pri sanaciji rudnika urana Žirovski vrh, raziskavah PCB na območju reke Krupe v Beli krajini idr. Je tudi soavtor publikacije Naravni spomenik reka Krupa (1997).

Ljubiteljsko je igral v številnih znanih slovenskih filmih, kot so Splav meduze (1980), Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica (1982), Veter v mreži (1989), Umetni raj (1990), Zvenenje v glavi (2002) idr.

Njegova sinova Andraž in Laren sta se zapisala umetnosti, prvi pisanju poezije, drugi pa je skladatelj.