Foto galéria
Milena Muhič je ljubezen do igranja, kot je sama dejala, začutila prezgodaj, na dvorišču stare hiše v ulici kneza Koclja, kjer je imela z drugimi otroki lutkovno gledališče. Po letu in pol študija na AGRFT je zašla v globoko osebno krizo, zaradi katere je zapustila igralski svet. Vpisala se je na Višjo gospodinjsko šolo v Grobljah in za dve leti odšla v internat. Ob koncu šolanja je na enem izmed zaključnih večerov ponovno stopila na oder in v trenutku spoznala, kje je njeno mesto. Vrnila se je v Maribor, se za tri leta zaposlila kot učiteljica gospodinjstva, medtem pa ves čas igrala v ljubiteljskem gledališču »Slava Klavora«. Pomembno prelomnico v njeno igralsko kariero je zarisalo leto 1964, ko se je na povabilo režiserja Frana Žižka pridružila mariborski Drami.
Njeni začetki v profesionalnih igralskih vodah so bili vse prej kot lahki. Ker ni imela zaključene Akademije, so njeni akademsko izobraženi soigralci želeli preprečiti njeno sodelovanje v igralskem ansamblu mariborskega gledališča, vendar jim to ni uspelo. Milena je ostala. Iz predstave v predstavo je potrjevala svoj igralski talent in si postopoma pridobila sloves najmarkantnejše gledališke igralke svojega časa.
V dobrih treh desetletjih je v mariborski Drami odigrala več kot sto vlog in bila pogosto nosilka repertoarja. Veljala je za izrazito karakterno igralko. Mojstrsko je oblikovala predvsem psihološko zapletene ženske like in bila najprepričljivejša v komedijskih vlogah in vlogah preprostih žensk. Širšemu občinstvu se je še posebej priljubila z vlogo Lizike v istoimenski monodrami Milenka Vučetića, ki je bila vrsto let njena uspešnica. S svojim samosvojim načinom igranja se je ujela z raznolikimi režijskimi pristopi, tudi tako svojevrstnimi, kot so bile režije Tomaža Pandurja. Čeprav se je uradno upokojila leta 1996, se je na odrske deske ponovno vrnila nekaj let kasneje, ko je leta 2000 zaigrala v uprizoritvi dela Maksima Gorkega Na dnu.
Ob suverenem obvladovanju repertoarja matičnega gledališča, je svoj pečat pustila tudi v nekaterih pomembnih slovenskih filmih: Boš pa mrzlo jedo (2002), Moj ata socialistični kulak (1987), Trije prispevki k slovenski blaznosti (1983), Vdovstvo Karoline Žašler (1976), Strah (1974) in Rdeče klasje (1970). Neopaženo pa ni ostalo niti njeno sodelovanje v številnih televizijskih nadaljevankah, radijskih igrah in vedrem delu Mariborskega feljtona.
POMEMBNEJŠE GLEDALIŠKE VLOGE
Lizika: Milenko Vučetić Lizika, režiser Milena Muhič, Drama SNG Maribor, 1994
Gertruda: William Shakespeare Hamlet, režiser Tomaž Pandur, Drama SNG Maribor, 1990
Celestina: Fernando de Rojas Celestina, režiser Voja Soldatović, Drama SNG Maribor, 1984
Lavra Lenbachova: Miroslav Krleža V agoniji, režiser Branko Gombač, Drama SNG Maribor, 1981
Lojzka: Ivan Cankar Hlapci, režiser Igor Pretnar, Drama SNG Maribor, 1976
Mira: Andrej Hieng Izgubljeni sin, režiser France Jamnik, Drama SNG Maribor, 1975
sestra Monika: Andrej Hieng Lažna Ivana, režiser Dušan Mlakar, Drama SNG Maribor, 1973
Kleopatra Lvovna Mamajeva: Aleksandr Nikolaevič Ostrovskij Še tak lisjak se nazadnje ujame, režiser Igor Pretnar, Drama SNG Maribor, 1973
Kremžarjeva: Tone Partljič Ščuke pa ni, režiser Jože Babič, Drama SNG Maribor, 1973
Claire: Jean Genet Služkinji, režiser Franci Križaj, Drama SNG Maribor, 1969
Tanja: Primož Kozak Legenda o svetem Che, režiser Branko Gombač, Drama SNG Maribor, 1969
Maxine Faulk: Tennessee Williams Noč iguane, režiser Dušan Jovanović, Drama SNG Maribor, 1969
Maša: Anton Pavlovič Čehov Tri sestre, režiser Branko Gombač, Drama SNG Maribor, 1968
Francka: Ivan Cankar Kralj na Betajnovi, režiser Slavko Jan, Drama SNG Maribor, 1967
Za svoje gledališko ustvarjanje je prejela vse najpomembnejše nacionalne nagrade. Za vlogo sestre Monike v drami Lažna Ivana Andreja Hienga je leta 1973 prejela Borštnikovo nagrado za igro. Leta 1975 je bila dobitnica Severjeve nagrade, leta 1976 pa nagrade Prešernovega sklada. Za življenjsko delo je bila leta 1993 nagrajena z Glazerjevo nagrado in z najvišjim slovenskim igralskim priznanjem Borštnikovim prstanom.
Bibliografija v sistemu COBISS
In memoriam Milena Muhič
Izbor iz zvočnih zapisov »Veličastna smrt dramskega in televizijskega igralca Vinka Kurenca« ter »Monolog trezne igralke«
- Grandovec, H. Ljubezen in pripadnost. Večer, 2. nov. 1993, letn. 49, št. 254, str. 5.
- Umrla igralka Milena Muhič. Večer, 10. feb. 2014, letn. 70, št. 33, str. 3.
- Milena Muhič (2.6.1937). V: Moravec, D. in Predan, V. Sto slovenskih dramskih umetnikov, 2001, str. 188-189.
- Muhič, M. Ni majhnih vlog, so le mali igralci. Večer, 16. jan. 2001, letn. 57, št. 12, str. 22.
- Muhič, M. Pogovor z Mileno Muhič, Glazerjevo nagrajenko. Dialogi, 1993, letn. 29, št. 4, str. 3-7.
- Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon: od M do Ž. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008, str. 736.
- Predan, V. Milena Muhič. Večer, 30. okt. 1993, letn. 49, št. 253, str. 12.
- Premzl, P. Milena Muhič. V: Petindvajset let Glazerjevih nagrad, 2011, str. 80-81.
- Forstnerič Hajnšek, M. 80. obletnica Milene Muhič. Večer (spletno mesto), 2. 6. 2017. (Pridobljeno 4. 9. 2018 s spletne strani: https://www.vecer.com/80-obletnica-milene-muhic-6267140. Povezava na dan 2.2.2024 ni več aktivna.)
- Milena Muhič. V: Sigledal.org: portal slovenskega gledališča (spletno mesto). Ljubljana: Novi ZATO, 2010-. Pridobljeno 31. 8. 2018 s spletne strani: http://sigledal.org/geslo/Milena_Muhič.
- Partljič, T. Milena Muhič (1937–2014). Delo (spletno mesto), 13. 2. 2014. Pridobljeno 4. 9. 2018 s spletne strani: https://www.delo.si/kultura/oder/milena-muhic-1937ndash-2014.html.
Morda vas zanimajo tudi
RINGBAUER, Rudi
RAKOVEC, Uroš
