Že od malih nog si je želela postati učiteljica. Odraščala je kot edinka, saj je starejši bratec po porodu umrl. Ko se je začela 2. svetovna vojna in so v Vojvodino vdrli Madžari, so se iz Srbije, kjer je oče delal kot geometer, vrnili nazaj v Škofjo Loko. Po vojni so se preselili v Gorenjo vas, kjer so jo sosedje poznali kot Jurjevo Bogico. Maja 1945 je vstopila v prvi razred Državne mešane osnovne šole na Trati. Po nižji gimnaziji se je vpisala na učiteljišče v Ljubljani, ki ga je zaključila 1957. Najprej se je zaposlila na Osnovni šoli Škofja Loka, kjer je ostala 3 leta, naslednja 3 na OŠ Staneta Žagarja v Kranju, nato pa na OŠ dr. Jožeta Potrča v Ljubljani. Leta 1960 se je poročila z Zdravkom Krvino. Ko so 1964 na Pedagoški akademiji odprli oddelek za razredni pouk, se je lahko vpisala v drugi letnik zaradi opravljenih 5 let učiteljišča. 1967 se je vrnila na tedanjo Osnovno šolo Petra Kavčiča v Škofji Loki, kjer je najprej poučevala v nižjih razredih, nato petošolce slovenščino, po letu 1981 pa je postala pomočnica ravnatelja. Z ustanovitvijo šole Ivana Groharja je 1985 postala njena prva ravnateljica.
Med opravljanjem svojega poslanstva, je v pedagoško dejavnost uvajala mnoge novosti. Najbolj se je posvečala razvoju metode samostojnega učenja, kako naj se učenci sami naučijo učiti se. 1991 je šolo vključila v projekt – Drugače v drugačno šolo, ki je osnova še današnjega dela v prvem razredu. Vse te načine, tudi delo z nadarjenimi učenci, diferenciacija pouka in integrirani pouk, je skupaj s sodelavci predstavljala po številnih slovenskih šolah. Tesno je sodelovala s starši in lokalno skupnostjo, delovnimi organizacijami, društvi in institucijami. Napisala je več strokovnih priročnikov za učitelje in starše.
Tudi učenje je lahko prijetno, 2006
Primožič, M. Bogomila Krvina. Loški razgledi, 2014, št. 61, str. 334-335.
Ločanke. (citirano 22.2.2022) Dostopno na naslovu: https://www.loski-muzej.si/locanke/
