PODGORŠEK, Vladimir

Njegov oče Franc je izviral iz Pišec. Stara mama Nežika Verstovšek je bila kuharica na gradu v Pišecah, stari oče Franc Podgoršek pa kočijaž grofov Moscon in Attems. Mama je bila doma v vasi Krka. Kot otrok se je z družino veliko selil. Starša sta bila najprej trgovska pomočnika, kasneje so imeli trgovino z mešanim blagom. Po 2. svetovni vojni, leta 1948, je družino Podgoršek nazaj v Brežice pripeljala očetova služba direktorja v Rudniku Globoko.

Osnovno šolo je obiskoval v Globokem, leta 1953 pa je odšel na učiteljišče v Novo mesto, kjer se je že spogledoval z gledališčem in novinarstvom. Ukvarjal se je s celo vrsto obšolskih dejavnosti, od gledališkega in lutkarskega krožka, folklorne skupine, zabavnega ansambla do športa. Po maturi se je pridružil ljubljanskemu Učiteljskemu pevskemu zboru Slovenije Emil Adamič. S 70-članskim zborom so obredli vso Evropo. Kasneje je nekaj let pel tudi v brežiškem pevskem zboru.

Prvo učiteljsko službo je dobil v Bušeči vasi (1958). Po služenju vojaškega roka je bil poslan v Kapele, kjer je delo učitelja opravljal med letoma 1959 in 1961.  Po dveh letih je šel na večjo šolo v Artiče. Tu je poleg učenja prevzel administrativna in finančna opravila. Na obeh šolah je režiral gledališke igre, v katerih se je preizkusil tudi v vlogi igralca. Leta 1963 pa ga je naključje odpeljalo v druge poklicne vode. Zapustil je šolo v Artičah in se zaposlil na brežiškem radiu. Tu je bil direktor, urednik, napovedovalec in tehnik. Ko so Radio Brežice priključili novoustanovljenem Zavod za kulturo Brežice, je postal direktor zavoda, ki ga je vodil 2 mandata. Ta je združeval knjižnico, pet kinematografov, radio in delavsko univerzo.

Že od malega se je kulturno udejstvoval. Njegova velika ljubezen je bilo ljubiteljsko gledališče. Po prihodu v Brežice je s somišljeniki ustanovil in vrsto let tudi vodil gledališko skupino Amaterski oder Brežice in to zelo uspešno, saj se je to ljubiteljsko gledališče štirikrat uvrstilo med najboljše v Sloveniji. Vodil je več osrednjih občinskih kulturnih ustanov in njihovih organov. Bil je organizator republiških revij gledaliških skupin Slovenije v Brežicah in Krškem.

Kot član republiškega odbora Združenja gledaliških skupin Slovenije je ustanovil območni odbor za Posavje in bil njegov dolgoletni predsednik. Prirejali so vsakoletna regijska srečanja,  izdajali gledališke liste, organizirali gledališke seminarje za režiserje, scenariste, maskerje in lutkarje ter tudi Malo gledališko šolo. Bil je tudi član uradne žirije za izbor najboljših slovenskih dramskih skupin za nastop na jugoslovanskih festivalih v Trebinju in Prizrenu.

Z novinarstvom, s katerim se je ukvarjal 35 let, se je srečal že v novomeškem učiteljišču, kjer je urejal šolsko glasilo Naša misel. Poklicno se je z novinarstvom začel ukvarjati na Radiu Brežice, kjer je leta 1964 postal njegov prvi poklicni urednik. Več let je bil tudi dopisnik RTV Ljubljana in časopisov Delo, Dolenjski list in SavaGlas. Bil je tudi predsednik Združenja lokalnih radijskih postaj Slovenije. Delo posavskega dopisnika za Delo je opravljal 25 let.

Po upokojitvi leta 2000 je ostal vpet v kulturnem dogajanju Brežic in je še danes zelo aktiven upokojenec.  Sodeloval je pri oživitvi gledališkega amaterizma v Brežicah in tako je zaživel Drugi oder Brežice. Več kot poldrugo desetletje je bil sekretar Posavskega društva seniorjev menedžerjev in strokovnjakov. Je aktiven član Društva za oživitev mesta Brežice, Društva Bilečanci Slovenija, Aktiva upokojenih novinarjev in številnih prijateljskih skupin, s katerimi se rad druži (kegljači, igralci namiznega tenisa, kolegice in kolegi iz bivših družbenopolitičnih organizacij). Obiskuje kulturne dogodke, rad sede na kolo, obdeluje svoj vinograd, redno igra namizni tenis in veliko potuje.

Z ženo Jožico, nekdanjo učiteljico, s katero sta se poročila leta 1963, živita v Brežicah. Leto po poroki sta se razveselila sina Saše, ki je znan filmski scenarist in režiser, in kasneje še hčerke Mateje.