Jožef VALENTINČIČ

Jožef Valentinčič je bil vzoren učenec. Osnovno šolo je končal v Volčah, italijansko gimnazijo je obiskoval v Tolminu in opravil maturo v Gorici kot najboljši v generaciji. Univerzitetni študij je nadaljeval v Padovi, kjer je dokončal študij medicine. Ko se je leta 1919 vrnil iz begunstva je doživljal tragedijo vojne: videl je revščino vračajočih se beguncev, porušene vasi, prihod italijanskih okupatorjev, divjanje fašistov. Slovence so preganjali, prepovedali so delovanje prosvetnih društev, zažigali slovenske knjige in zatirali odpor proti poitalijančevanju in fašističnemu nasilju. Vse to je Valentinčiča spodbudilo, da se je pridružil organizaciji TIGR.

Sodeloval je pri tajnem razdeljevanju slovenskih abecednikov ter raznih knjig in listov. Pošto in literaturo je nosil Francu Kavsu v Čezsočo, prejemal pa jo je od Simona Kosa. Vso literaturo in stvari, povezane z protifašističnim bojem, je skrival v čebelnjaku blizu Kozaršč. Italijanske oblasti so ga sumile protifašistične dejavnosti in ga večkrat tudi zaprle. Ko se je pripravljal na pobeg v Jugoslavijo, je v njegovo hišo vdrla fašistična policija in ga odpeljala v tržaške zapore, od koder pa je prišel živ zgolj po srečnem naključju. V istem času je namreč v preiskovalnem zaporu umrl nek drugi Jožef Valentinčič, v vsej zmedi pa je odvetniku uspelo zvrniti vse obtožbe na pokojnika. Pravi Jožef Valentinčič tako ni prišel na proces, ampak je bil interniran v Isernio, nato pa zaradi bolezni premeščen v Istonio Marino. Ko je Italija kapitulirala, je Valentinčič pobegnil iz taborišča in odšel v Padovo, kjer mu je njegov profesor pomagal pridobiti drugo identiteto. Pod novim imenom je delal v tamkajšnji psihiatrični bolnišnici.

Med nemško okupacijo se je vrnil na Kozaršče ter pomagal ranjenim in bolnim borcem. Službo zdravnika je kasneje dobil na Mostu na Soči in še vedno pomagal ranjenim partizanom. Kasneje se je specializiral za bolezni grla, nosu in ušes ter se zaposlil v šempetrski bolnišnici, kjer je delal od leta 1958 do upokojitve. Pri zdravljenju je bil zelo uspešen, zaradi svoje humanosti pa je bil zelo priljubljen med ljudstvom; nikoli namreč ni zahteval plačila, kvečjemu obratno – bolnikom je denarno pomagal. Osebje šempeterske bolnišnice ga je zaradi strokovnosti in uspešnosti visoko cenilo in spoštovalo.