Jožef STIBIEL

Rodil se je očetu kmetu Jožefu in materi Ani Terčeljevi z Erzelja (daljna sorodnica duhovnika Filipa terčelja iz Grivč). Po opravljeni maturi na goriški gimnaziji (1804) je prvi letnik bogoslovja obiskoval v Gradcu, nato pa je študij nadaljeval v Ljubljani, bil med najboljšimi študenti in 8. novembra 1807 bil posvečen v duhovnika. Do leta 1810 je bil kaplan v Šturjah, potem v Nabrežini. Leta 1813 je prišel v rojstno župnijo Planino (pri Ajdovščini) in leta 1817 odlično opravil izpit za župnika.
Ko so v Gorici 1818 ponovno odprli bogoslovje, so ga poklicali za profesorja pastoralke. Na Dunaju je napravil še dodatne izpite, da je lahko učil v bogoslovju. Poučeval je tudi eksegezo, liturgiko in opravljal službo spirituala. Napisal je skripto za pastoralko. Ker je zbolel, si je želel ponovno na župnijo in prišel je za župnika in dekana v Črniče. Ker v vasi ni bilo šole, je kar sam začel poučevati otroke. Na koncu leta je poskrbel, da so učenci opravili izpite in najboljši tudi prejeli nagrade. Po treh letih so v vasi dobili prvega učitelja. Navdušil je ljudi, da so zgradili šolo in poskrbel za potrebne dohodke za učitelja. Poskrbel je, da so odprli šolo tudi v takratnem Sv. Križu (Vipavski Križ).
Iz Črnič je leta 1827 prišel v Ločnik. Njegov pomočnik je bil Štefan Kociančič. Vse do Stibiljeve smrti je bila prva nedeljska maša v slovenskem jeziku. Poleg dušnopastirskega dela je tudi tukaj organiziral šolo in v njej tudi učil. Prepričal je ljudi, da so za potrebe šole sezidali novo poslopje, po njegovi zaslugi so bile odprte šole v Moši, Kojskem, Biljani, Medani, Šlovrencu, Fojani, Šmartnem in Gradnem. Bil je šolski nadzornik za celo dekanijo. V slovenskih župnijah je pridigal v slovenskem jeziku in si pridige tudi zapisoval. Slovenščine se ni učil v šolah, ampak je bil samouk in je za učenje tega jezika uporabljal Japljevo Sveto pismo. Pokopan je v Ločniku pri Gorici.
Njegov brat Jakob Stibilj, je bil prav tako duhovnik; enako nečak Ivan Stibilj iz Vrtovina, ki je bil misijonar in pionir ameriških izseljencev.
Po njegovi smrti je njegove pridige zbral profesor Štefan Kociančič in jih leta 1853 dal natisniti pri Paternoliju v Gorici z naslovom: Pridige ino drugi slovenski spisi, ki jih je po svoji smrti zapustil Jožef Stibiel. Tem pridigam je dodal tudi Stibiljev življenjepis.