FRISCHAUF, Johannes

Po maturi na akademski gimnaziji na Dunaju je od leta 1857 študiral matematiko in fiziko (vključno z astronomijo) na dunajski univerzi, na tehniški visoki šoli pa geodezijo, kemijo in mehaniko. Doktoriral je 22. februarja 1861. Dve leti pozneje je postal privatni docent za matematiko in asistent na univerzitetnem astronomskem observatoriju, nato tudi habilitiran profesor matematike. Od leta 1866 je predaval na Univerzi Karla-Franca v Gradcu, kjer je kot prvi obravnaval matematiko v sodobnem znanstvenem smislu in bil predstojnik univerzitetnega astronomskega observatorija. Ukvarjal se je tudi z geodetskimi načrti in kartografijo.

Ob znanstvenem delu se je navdušil tudi za planinstvo. Za lepote Kamniško-Savinjskih Alp ga je v zgodnjih 70. letih 19. stoletja navdušil Solčavan France Štiftar (1846–1913), tedaj študent klasičnih jezikov v Gradcu. Prvič je prišel v Kamniško-Savinjske Alpe leta 1868. Kot raziskovalec in prvopristopnik (vedno z domačimi vodniki) si je pridobil izredne zasluge. Deloma na lastne stroške je poskrbel za ureditev planinskih poti in postavitev planinskih koč. Do leta 1876 je postavil tri koče, in sicer Frischaufovo kočo na Suhem dolu pod Kočnami (danes neobstoječa), kočo na Okrešlju (od 1908 imenovano Frischaufov dom) ter kočo na Korošici (pozneje Kocbekov dom). Spodbujal je tudi gradnjo cest, med njimi povezave med Lučami in Solčavo ter ceste čez Pavličevo sedlo. Frischauf je iskal, označil in trasiral številne pomembne planinske poti, med drugim skozi Turski žleb, na Grintovec, Skuto, Ojstrico in Mlinarsko sedlo ter od slapa Rinka na Okrešelj. Z lovcem Mavcem je leta 1875 opravil prvenstveni vzpon v severni steni Kočne, kar velja za prvi izrazito plezalni pristop v slovenskih gorah.

V dolgem publicističnem delovanju je napisal številne knjige, brošure in članke, v katerih je obravnaval vprašanja astronomije, čiste matematike, geometrije in kartografije. Njegovo glavno delo je 284 strani obsežna knjiga Die Sannthaler Alpen (Savinjske Alpe), ki je izšla na Dunaju leta 1877. Knjiga velja za prvo sistematično predstavitev Savinjskih Alp in je sprožila pravo turistično revolucijo. V vodniku je popisal poti, koče, domače vodnike in lastne ture, med njimi tudi vzpon na Menino. Leta 1885 je v Gradcu pripravil peti zvezek zbirke Steirisches Touristenbuch z naslovom Untersteiermark, ki je posvečen Spodnji Štajerski. V njem je opisal Zgornjo Savinjsko dolino in Savinjske Alpe, dodal pa še zdravilišča, kopališča, toplice, gostilne in prenočišča.

Bil je privrženec poimenovanja Savinjske Alpe, kar ga je pripeljalo v spor z nemško usmerjenim Nemško-avstrijskim planinskim društvom, v katerem ni bil cenjen. Bil je odprt slovanofil in prijatelj Slovencev ter Hrvatov, nasprotoval je povezovanju planinstva z nacionalno ali politično pripadnostjo in dejavno podpiral Slovensko planinsko društvo ter Hrvaško planinsko zvezo. Bil je tudi eden ključnih pobudnikov delovanja Savinjske podružnice Slovenskega planinskega društva ter zvest podpornik njenega predsednika Frana Kocbeka. Zaradi zaslug ga je Slovensko planinsko društvo že leta 1893 imenovalo za častnega člana. Frischauf je bil tudi častni član Hrvaškega planinskega društva in Primorskega planinskega društva. Bil je častni občan občin Jezersko, Solčava, Luče in Ljubno.

Njegov prihod v slovenske gore je bil prelomnica. Savinjske Alpe, ki so bile dotlej skoraj terra incognita, so z njegovimi opisi postale privlačen cilj širšega kroga planincev in turistov. Vodniki, ki jih je napisal, so omogočili varnejše in bolj samostojno gibanje po gorah, ob tem pa so domačine spodbudili h gradnji poti in postavitvi planinskih koč. V slovenskem prostoru je bil cenjen kot prijatelj Slovencev in eden ključnih oseb, ki je Savinjske Alpe predstavil svetu.