Zlata VOLARIČ

Otroštvo in mladost je preživela v Halozah in v Kamovcih v Prekmurju. Med vojno je bila vsa družina internirana v madžarsko taborišče Šarvar. Po končani vojni je končala učiteljišče in ob delu pedagoško akademijo v Mariboru. Diplomirala je iz slovenskega jezika in ruščine. Do leta 1965 je delala kot učiteljica razrednega pouka, slovenskega, ruskega in nemškega jezika po različnih krajih v Prekmurju. Z družino se je nato preselila v Kranj in službovala na osnovnih in srednjih šolah kot učiteljica slovenskega jezika.1980 se je upokojila.
Njena umetniška pot se je začela razmeroma pozno, saj je pisati začela leta 1980. 1981 je izšel njen prvi roman Koraki, ki je avtobiografija njene družine v letih od 1928 do konca 2. svetovne vojne. Prvemu romanu je sledilo plodno ustvarjanje za otroke (pravljice, povesti, detektivke …) in za odrasle (kratke zgodbe, humoreske, povesti in romani). Od leta 1997 je pisala tudi poezijo, predvsem haikuje. Literatura za odrasle danes obsega preko 70 izdanih knjig, skupaj z otroškimi jih je več kot 150. Vse svoje in moževe knjige, razen prvega romana, je sama tudi ilustrirala. Razen prvih treh je ostale knjige izdala v samozaložbi, ves čas pa je objavljala prispevke v časopisih, revijah in radiju. Bila je članica Društva slovenskih pisateljev, Haiku društva Slovenije in več likovnih društev v Kranju in Sloveniji. Njene kratke zgodbe, pravljice in haiku pesmi njen soprog izdaja še po njeni smrti.
Pred pisanjem, se je že preizkusila tudi kot slikarka. Od 1977 je imela več samostojnih (95) in skupinskih razstav (322) po vsej Sloveniji, v krajih bivše Jugoslavije in drugod v tujini. Je priznana naivna slikarka. Največ je slikala na platno, les in risala s tušem na papir.