ZEMLJIČ, Branko

Učiteljski poklic mu je bil položen v zibelko, saj se je rodil v učiteljski družini. Nižjo gimnazijo (1901–1904) in učiteljišče (1904–1908) je obiskoval v Ljubljani. Kasneje je bil učitelj v Bočni (1908–1910), v Grižah pri Žalcu (1910) in na Rečici ob Savinji do leta 1912. Leta 1912 je prišel v Solčavo kot prvi učitelj, kjer je naletel na odpor domačinov do posvetnega učitelja in šole. Z vztrajnostjo je dosegel, da se je z njegovim prihodom začel v Solčavi sistematični pouk. Po osmih letih dela v Solčavi je sprejel mesto šolskega upravitelja na Rečici ob Savinji. Med 1. svetovno vojno je bil vojak v Gradcu, Slovenski Bistrici in Celju, leta 1916 pa oproščen nadaljnje vojaške službe. Leta 1926 se je preselil v Celje, kjer je na prvi osnovni šoli učil vse do upokojitve leta 1946. Leta 1941 so ga nemški okupatorji z družino preselili v taborišče v Slavonsko Požego, od koder so ga ustaši kot ročnega delavca premeščali v različne kraje. Decembra 1944 je pobegnil in odšel v partizane. Po upokojitvi je bil v letih 1947–1951 tajnik II. gimnazije v Celju.

Bil je vpet v družbeno dogajanje v vseh krajih delovanja. Vodil je tri pevske zbore, ustanovil in vodil je igralske družine. V Solčavi je bil tajnik kmetijske podružnice in občinski tajnik. Na Rečici ob Savinji je ustanovil kmetijsko, čebelarsko ter sadjarsko in vrtnarsko društvo. Bil je starosta rečiškega in podstarosta mozirskega Sokola. Bil je tajnik gasilskega društva, ustanovil in vodil je tamburaški zbor. V Celju je bil član pevskega društva, gledališke družine, načelnik učiteljske,  gospodarske in kreditne zadruge ter drugih zadrug. Deloval je pri Sokolu in dolga leta v planinski organizaciji, kjer je v letih 1909–1926 in 1928–1941 bil tajnik savinjske podružnice Slovenskega planinskega društva. S planinstvom se je začel ukvarjati zelo zgodaj in že 1903 prišel v konflikt s celjsko sekcijo avstrijskega planinskega društva zaradi nemških kažipotov na Korošici. Leta 1907 je organiziral prvi planinski sejem v Gornjem Gradu. Bil je oskrbnik Kocbekove koče na Molički peči pod Ojstrico, sicer pa je bil še blagajnik in nadzornik planinskih postojank na Okrešlju, Molički planini in v Logarski dolini. Bil je tudi priljubljen organizator izletov, predavatelj in markacist. Med obema vojnama se je sistematično ukvarjal s planinsko fotografijo.  Natopal je na številnih koncertih in zabavnih prireditvah kot pevec, igralec in humorist.

Pomembno vlogo je odigral pri poimenovanju Logarske doline, saj je sodeloval v polemiki o izvoru njenega imena in je pripomogel, da je niso preimenovali v Logarjevo dolino.