ZELEN, Danilo

Danilo Zelen se je rodil v Senožečah trgovcu Ivanu in Mariji (rojeni Delak), bratranec režiserja Ferda Delaka. Ljudsko šolo je obiskoval v rojstnem kraju, realko pa v Ljubljani, kjer je leta 1925 tudi maturiral. Po končani realki se je vpisal na elektrotehniški oddelek Tehniške fakultete v Ljubljani, vendar je bil le fiktivni študent (vpisan do 1932).

Od leta 1928 se je posvetil le boju za osvoboditev Primorske in Istre izpod fašistične Italije. Z I. Grahorjem se je istega leta udeležil tečajnega kongresa primorskih študentov v Cvetrožu (zaselek Branika), od tedaj je stalno ilegalno prihajal z drugimi gverilci na Primorsko, spodbujal, organiziral in izvajal oborožene akcije proti fašističnim osebam in ustanovam. Od ustanovitve 1929 je bil član ožjega vodstva TIGR-a in se posvetil organiziranju gverile na Primorskem. Pošiljal je gverilce, orožje, razstrelivo, usposabljal mlade za izdelovanje razstrelilnih naprav (česar se je naučil pri R. Rossettiju v Parizu) in pošiljal protifašistično literaturo. Kot vodilni član TIGR-a je sodeloval z italijanskimi antifašističnimi strankami v emigraciji (Concentrazione antifascista in Giustizia e libertà, Pariz), bil v osebnih stikih z voditelji in skrbel za širjenje njihovega tiska v Italijo. Fašistična policija ga je proglasila za enega najbolj nevarnih nasprotnikov in od aprila 1930 je bila za njim razpisana tiralica. Na tržaških procesih (1930, 1941) je bil obtožen glavne krivde za organiziranje atentatov, sabotaž in napadov na fašistične ustanove.

Na svojem domu v Ljubljani (Tyrševa, kasneje Titova c., sedaj Dunajska c.) je z A. Rejcem urejal in razmnoževal ilegalna lista Svoboda (1929–1940) in Ljudska fronta (1936), letake za primorski odpor, dajal zatočišče primorskim emigrantom, ki jih je preganjala jugoslovanska oblast. Decembra 1935 je z A. Rejcem in J. Godničem v imenu Narodnorevolucionarnega gibanja Slovenije in Hrvaške v Julijski krajini podpisal akcijski pakt s Komunistično partijo Italije (KPI) in se angažiral za snovanje ljudske fronte na Primorskem.

Ko je leta 1938 Benito Mussolini, italijanski fašistični voditelj, obiskal Kobarid, je pripravil atentat nanj, ki bi ga moral izvesti Franc Kavs, vendar ga niso izpeljali, saj bi bile civilne žrtve med Slovenci. Po sestanku s Pinkom Tomažičem avgusta 1939 je posredoval orožje in razstrelivo slovenski komunistični organizaciji na Tržaškem, 1940 pa je s F. Kravanjo organiziral sabotažne akcije na železnicah v Avstriji in Italiji.

V času vojne napetosti med Italijo in Jugoslavijo je organiziral obveščevalno mrežo na Primorskem in med emigranti ter posredoval podatke o italijanski vojski obveščevalnemu centru poveljstva Dravske divizije v Ljubljani, v začetku 2. svet. vojne pa tudi britanski Secret Intelligence Service. Aprila 1941 je v okolici Ribnice s sodelavci pripravil štiri bunkerje z orožjem in razstrelivom, namenjene bodoči gverili proti okupacijskim silam (Anton Majnik je orožje pozneje izročil Ribniški partizanski četi).

Po okupaciji Slovenije se je skupaj z Antonom Majnikom in Ferdom Kravanjo umaknil v ilegalo v Lovšinovo gozdarsko kočo na Malo goro nad Ribnico. Tam so jih po izdajstvu domačina 13. maja obkolili karabinjerji. V oboroženem spopadu, prvem v Sloveniji, je bil Zelen smrtno ranjen, Kravanja in Majnik pa ujeta (pozneje padla v NOB). Zelen je prvi Slovenec, ki je padel v boju z okupatorjem na Slovenskem.